Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Predel mesta, ki ga danes prepoznavamo kot »Cankarjevo«, je bil zasnovan kot poslovno-stanovanjski del bodočega mestnega središča, zato so bile tudi stavbe, ki so ga tvorile, funkcionalno podobno zasnovane – ob številnih prepotrebnih stanovanjih so bila pritličja stavb namenjena poslovni dejavnosti, večinoma trgovinam in lokalom. A razvoj »Cankarjeve« v osrednjo mestno promenado in »srečevališče« Velenjčanov na običajen vsakdanjik je bil postopen. V začetku 60. let sprva še precej prazen prostor med Šaleško, Kidričevo in Prešernovo cesto ter Titovim trgom je postajal iz leta v leto bolj popolnjen, s tem pa se je ob številnih pridobljenih novih stanovanjih hitro širila tudi trgovska ponudba, ki ji je kmalu zatem začela slediti še gostinska in dosegla svoj vrh sredi 70. let prejšnjega stoletja.

Lokal v enem od dveh »Hartmanovih blokov«

Hkrati z odprtjem »Cankarjeve« kot nove mestne promenade je ta ob tem dobila tudi svoj prvi gostinski lokal v enem od dveh »Hartmanovih blokov« na Cankarjevi cesti. »Bife«, kot so lokal skromno poimenovali, je svojim gostom ponujal precej več, kot bi to iz imena lahko morda sklepal naključni mimoidoči. Z za tisti čas običajnim velikim šankom z »obvezno« stekleno vitrino za različne prigrizke je bila posebnost »Bifeja« tudi manjša lastna kuhinja, kjer so gostom pripravljali nekaj preprostih, a svežih jedi, kot so bile hrenovke, jajca na različne načine, »hemendeks« in podobno. V »Bifeju« so točili tudi t. i. »sladoled na stroj«, od takratnih običajnih skromnih bifejev pa se je velenjski ločil tudi po tem, da sta bila v lokalu v zabavo gostom tudi t. i. »džuboks« (angl. jukebox) oziroma glasbeni avtomat in v tistih časih zelo moderen t. i. »karambol bilijard«.

Razvoj gostinske ponudbe v prvi polovici 70. let

Gostinska ponudba se je na Cankarjevi najbolj razširila v prvi polovici 70. let, saj je vse bolj očitno zaostajala za trgovsko in storitveno ponudbo, ki se je do tega časa že močno razširila in popestrila. Občutno spremembo je prinesla otvoritev trgovskega centra »Nama« konec leta 1971, ki je ob svoji izredno bogati in pestri trgovski ponudbi v zgornjem nadstropju nudila tudi restavracijo in bife. Veliko »a la carte« restavracijo s teraso so Velenjčani praviloma obiskovali ob bolj posebnih in svečanih priložnostih, skromen bife v kletnih prostorih ob samopostrežni trgovini pa je postal še ena, nova točka vsakdanjika. Že kmalu, oktobra leta 1974, je Velenje dobilo na Cankarjevi tudi novo mestno tržnico in v tem sklopu še en gostinski lokal, ki so ga domačini poznali kot »Košaki«. Lokal je hitro zaslovel kot prostor, kjer se jé veliko, dobro in hkrati poceni, zaradi česar je postal priljubljena izbira v času odmorov za malico. Prevladovale so jedi na žlico, kot so golaž, bograč, vampi ali pasulj, njihova posebna specialiteta pa so bile ocvrte girice, ki so se použile z glavami in kostmi vred. Že v začetku leta 1975 je v novem »Trgovskem centru« svoja vrata odprla še nova mestna kavarna in slaščičarna »KSC« (»Kavarna slaščičarna Center«). Ob za tisti čas bogati, a še vedno običajni ponudbi ježkov, judov ter različnih sadnih in maslenih tort in podobnih slaščic, je kavarna daleč naokrog slovela po t. i. »KSC rezini«. Rezino je zasnoval odlični slaščičarski mojster Jože Javornik ob prihodu iz Ljubljane v velenjski Hotel Paka. Nekje v tem času je veliko preobrazbo doživel tudi nekdanji »Bife«, ki so ga temeljito prenovili in mu nadeli podobo »pivnice po rudarski podobi«. V »Rudarskem hramu«, kot so novo pivnico poimenovali, sta prevladovala mračnost in težek, zatohel zrak, ki ga je ustvarjala neprestana priprava hrane na žaru, katere vonj se je širil tudi daleč naokrog na ulico. Ob skoraj »običajnem pivu«, ki si ga lahko dobil »po knapovsko« celo v litrskem »kriglu«, je lokal najbolj slovel po pivskih klobasah, hotdogih, čevapčičih in »piroškah«. To so bile pravzaprav pleskavice z lepinjo, ajvarjem in obvezno čebulo, njihova posebnost pa je bil način priprave, saj so meso pred peko na žaru še obilno namočili v pivo. To je bil morda tudi razlog za nekoliko nenavadno poimenovanje te priljubljene jedi.

Priljubljene pice so našle pot v Velenje

Nekje do srede 70. let se je tako na »Cankarjevi« za dlje časa ob trgovski in storitveni oblikovala tudi za tisti čas dovolj raznolika gostinska ponudba, so pa že takrat začeli prvi, sprva še redki gostje spraševati po picah, ki so vse bolj prodirale z zahoda tudi v Slovenijo. Že čez nekaj let, ob prehodu v novo desetletje, jih je v Velenje kot eden prvih, morda pa celo kar prvi, pripeljal le za lučaj oddaljeni priljubljeni lokal »Delavski klub« ali pogovorno kar »De-ka« (DK).

Vir: Povzeto po pripovedi Anice Oblak iz Velenja.