Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kilometre in kilometre stran od prizorišč letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu je bilo tudi na zelenicah v športnem parku pri osnovni šoli v Šmartnem ob Paki pestro, glasno, polno tega, kar nogomet njegovim privržencem nudi. Na svetovnem prvenstvu so se v igranju najpomembnejše postranske stvari na svetu dokazovali najboljši odrasli nogometaši iz posameznih držav, na šmarških zelenicah pa so na tradicionalnem poletnem nogometnem kampu Martinko bodisi utrjevali bodisi se seznanjali z nogometnimi veščinami otroci, stari od 6 do 13 let. Družili so se od 9. do 17. ure, bilo jih je več kot 70, prihajali pa so iz regije Saša, Spodnje Savinjske doline, Ljubljane, Prekmurja. Športne in osebne veščine so lahko razvijali pod vodstvom izkušenih trenerjev na treningih, ob obisku Kampa Menina, kjer so med drugim lahko uživali v vodnih radostih, pri spoznavanju veščin ameriškega nogometa, na druženju s starši zadnji dan Martinka. Obiskala sta jih čarodej in ambasador kampa Klemen Bolha – ostali ambasadorji (Lara Prašnikar, Lana Golob, Nik Omladič) so se namreč morali posvetiti drugim obveznostim. Tudi tokrat je bil organizator štiridnevnega tradicionalnega dogodka NK Šmartno 1928.

Druženje z vrstniki, pridobljene izkušnje …

Čeprav so bile vse dni temperature visoke, to otrok ni oviralo ali odvrnilo od tistega, zaradi česar so želeli sodelovati pri Martinku. O tem smo se lahko prepričali na lastne oči. Kaj je najbolj zaznamovalo tokratni kamp, smo ob obisku povprašali predsednika kluba NK Šmartno 1928 Staša Tropa. Morda temperature čez 30 stopinj Celzija? »Predvsem to, da so bili otroci presrečni, ker so se lahko udeležili kampa, se družili z vrstniki, bili sicer ob koncu vsakega dne malo utrujeni, a nadvse zadovoljni z izkušnjami, ki so jih pridobili.« Po njegovih besedah kamp za organizatorje predstavlja zavezo poskrbeti za mlade tako, da bo njihov prosti čas zabaven, bogat, poučen, da se bodo tudi ob tej priložnosti seznanili z izzivi, ki jim bodo prišli kasneje v življenju prav, ker bodo nanje že nekoliko pripravljeni. Po najboljših močeh se trudijo uresničiti otrokom njihova pričakovanja. »Že 13 let vztrajamo in ves ta čas ohranjamo njegovo poslanstvo: odvrniti otroke od računalnikov, tablic in drugih sodobnih tehnologij ter poskrbeti za zdrav življenjski slog. Udeležba in odzivi staršev potrjujejo, da smo na pravi poti, da je organizacija takšna, kot mora biti. Vsako leto stremimo k temu, da je na vsakem dogodku vsaj tako kot na prejšnjem, če ne še bolje.«

Na letošnjem poletnem nogometnem taboru je bilo udeležencev nekoliko manj kot na zadnjem ali predzadnjem. Trop razlog za to pripisuje temu, da so okoliški klubi prevzeli njihovo idejo o organizaciji nogometnega kampa takoj po koncu šolskega leta. Kljub manjšemu odzivu so zadovoljni, prav tako trenerji, ki so zatrjevali, da je z otroki delati super. Ker so bile skupine manjše, so se lahko bolj posvetili vsakemu udeležencu.

Štiridnevne aktivnosti in vse, kar sodi zraven, predstavljajo za organizatorja velik finančni zalogaj. Nekaj stroškov pokrije klub sam, glavnino pa »prispeva« prijavnina, pri čemer stremijo k temu, da je ta dostopna za čim več družin. Tudi brez prostovoljcev in donatorjev ne bi šlo. »Veseli smo, ker vsako leto pridobimo podjetja, ki prisluhnejo naši skrbi za otroke in pomagajo, da je njihov prosti čas izkoriščen po najboljših možnostih. Če kaj malega ostane, namenimo za delovanje mladinskega pogona. Verjamem, da bomo po tem, ko bomo potegnili črto pod letošnjim Martinkom, zapisali uspešen tabor in da bomo prihodnje leto poskrbeli, da bo druženje otrok in spoznavanje veščin nogometa še boljše,« je strnil Staš Trop.

Imamo se fajn, ker igramo, se družimo …

In kaj so povedali nekateri udeleženci?

Nace Ločičnik: »Na kampu nisem prvič, a kljub temu ga vsako leto težko čakam. Všeč mi je, ker igramo nogomet, se zabavamo … Skratka, se imamo fajn. Ob obisku Kampa Menina smo vozili gokart, kar je bilo posebno doživetje. Spoznal sem nekaj novih prijateljev. Vsak dan sem bil ob koncu malo utrujen, vendar ne toliko, da bi takoj počival. Zagotovo prihodnje leto znova pridem.«

Lena Zupan: »Nisem edina deklica med udeleženci in nisem tu prvič. Je sproščen, zabaven, prijateljski – je kul. Všeč mi je, ker se družimo in malo med sabo tekmujemo. Malo je vroče, ni pa naporno. Poleg tega mi je zelo všeč licitacija dresov znanih športnikov zadnji dan kampa. Moji vzorniki so domačini: pri dekletih Lara Prašnikar, pri moških Nik Omladič. Verjetno se bom kampa udeležila tudi prihodnje leto.«

Alma Hadžić: »Na kamp vozim sina vsak dan iz Prebolda. Navdušen je, prav tako smo navdušeni starši, saj so se organizatorji znova izkazali. Poskrbeli so za vse, kar k dobremu počutju otrok sodi, da ti delajo to, kar v prostem času najraje počnejo. Menim, da gre za nepozabno izkušnjo.«