Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Terme Topolšica

Prve zapise o zdravilni vodi v Topolšici so našli v 16. stoletju, ko se je nad njo v svojem dnevniku navduševal ljubljanski škof Tomaž Hren. Šele štiri stoletja kasneje, leta 1838, so toplice odprli za javno rabo. Prve zgradbe, namenjene sezonskim gostom, so bile postavljene leto kasneje, torej leta 1839.

Lastnik večjega dela zemljišča in zdravilnega vrelca je bil skoraj 50 let kmet, mlinar in gostilničar Stopar po domače Topličnik, ki je vrelec zajel v dva manjša bazena z nadzidano stavbo in od kopalcev pobiral pristojbino za kopanje. Leta 1874 sta zdravilni vrelec odkupila dunajska zdravnika in leta 1898 je v Topolšici že stalo več stavb za sezonske goste, uredili pa so že tudi Zdraviliški park.

Po koncu prve svetovne vojne, spomladi leta 1919, je vlada Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev odkupila zemljišče in zdraviliške objekte ter v Topolšici ustanovila prvi sanatorij za zdravljenje tuberkuloze v Sloveniji. Spomladi 1919 so v njem sprejeli prve bolnike.

Po drugi svetovni vojni, leta 1946, so sanatorij preimenovali v Vojno bolnico za zdravljenje tuberkuloznih bolnikov. Zaradi povojne epidemije tuberkuloze so morali v Topolšici povečati zmogljivosti. Zgradili so še dva sodobna objekta in v bolnišnici so hkrati lahko zdravili med 260 in 330 bolnikov.

Današnjo podobo je naravno zdravilišče v Topolšici začelo dobivati v osemdesetih letih 20. stoletja. Zdaj Terme Topolšica obsegajo hotelski del z bazeni s termalno vodo, center za rehabilitacijo in medicinski del z diagnostiko in terapijami ter rekreacijske površine.

V Zdraviliškem parku v Topolšici je urejena tudi spominska soba Muzeja Velenje »Topolšica, 9. maj 1945« posvečena podpisu nemške kapitulacije za Jugovzhodno Evropo ob koncu druge svetovne vojne.

Šoštanjski bazen

Šoštanjski bazen je leta 1964 zgradila Termoelektrarna Šoštanj. Obratovati je začel naslednjo kopalno sezono, poleti leta 1965. Bazen v Šoštanju je bil več kot štiri desetletja zelo priljubljeno kopališče prebivalcev celotne Šaleške doline pa tudi obiskovalcev od drugod. Šoštanjsko kopališče je imelo tri bazene: otroškega ter enega večjega in enega manjšega.

Temperatura kopalne vode je bila med 26 in 28 stopinjami Celzija. Brezplačno jo je ogrevala šoštanjska elektrarna in verjetno kopalcev ravno zaradi prijetno tople vode ni motila neposredna bližina energetskega objekta. Kopalci so v šoštanjskem bazenu nazadnje uživali leta 2006.

Naslednje leto je kopališče uradno prenehalo obratovati. Šoštanjski bazen so podrli leta 2009. Danes je na območju nekdanjega Bazena Šoštanj nakupovalno središče.

Bazen Velenje

Zunanji bazen

Zunanje oziroma letno kopališče so v Velenju zgradili do poletja leta 1972. Bazen je bil širok 25 metrov, dolg 50 metrov in globok od 1 do 2 metra. V posebnem prizidku, ki je bil opremljen s skakalnico za skoke v vodo, je bil bazen globok 3,6 metra.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se zaradi zastarele tehnologije in drsenja hriba nad bazenom začele pojavljati velike težave z vodotesnostjo bazena. Vsak dan je iz bazena izteklo okoli 170 kubičnih metrov vode. Tako obratovanje bazena ni bilo več ekonomično, sanacija pa prezahtevna in predraga.

Leto 1996 je za velenjski zunanji bazen bila tudi zadnja kopalna sezona, nato pa so bazen zaprli in nekaj let kasneje tudi porušili. Danes je na mestu nekdanjega letnega kopališča avtobusna postaja.