Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Knjižnično nadomestilo je posebna oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah. Po eni strani predstavlja simbolično poplačilo za uporabo intelektualne lastnine, po drugi pa pomembno spodbudo ustvarjalnosti na področjih kulture, ki so v javnem interesu. Čeprav zneski niso visoki, ima sistem za slovenske avtorje velik pomen – tako materialni kot tudi moralni. Kot poudarjajo v knjižnicah, statistika izposoj ni zgolj administrativni podatek, temveč odsev bralne kulture in odnosa družbe do knjige. »Knjižnično nadomestilo je za večino slovenskih avtorjev predvsem simbolično, a zelo pomembno priznanje. Število izposoj jim ne pove le, koliko so brani, temveč tudi, ali njihovo delo nagovarja bralce. To je za ustvarjalca pomembno moralno zadoščenje,« poudarja Metka Pivk Srdič, strokovna sodelavka Knjižnice Velenje.

Kako je sistem urejen v Sloveniji?

V Sloveniji se knjižnično nadomestilo izvaja v dveh oblikah: kot denarni prispevek za izposojo del in kot delovne štipendije za ustvarjalnost. Do nadomestila so upravičeni živeči avtorji kot fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ali ustvarjajo v slovenščini. To so pisci in prevajalci monografskih publikacij, ilustratorji in fotografi, avtorji glasbe ter ustvarjalci na avdiovizualnem področju. Pomemben je spodnji prag izposoje. Avtor mora letno preseči najmanj 800 izposoj, sicer do nadomestila ni upravičen. Sistem pa ima tudi jasno določeno zgornjo mejo. Pri avtorjih izvirnih monografskih publikacij se izposoje do 30.000 upoštevajo v celoti, vse nad to mejo pa le še z 20-odstotno utežjo. To pomeni, da dodatne izposoje nad pragom prinašajo bistveno manjši finančni učinek.

Zakaj več izposoj ne pomeni sorazmerno več denarja?

Takšen izračun zavestno preprečuje velike razlike med najbolj in manj izposojanimi avtorji. Čeprav se lahko število izposoj posameznih ustvarjalcev razlikuje tudi za več sto tisoč, so razlike v izplačilih razmeroma majhne. V praksi se najvišja letna knjižnična nadomestila gibljejo med približno 10.000 in 12.000 evri bruto.
V letu 2024 so najvišja izplačila znašala okoli 11.900 evrov, prejeli pa so jih Mojiceja Bonte, Desa Muck, Svetlana Makarovič, Primož Suhodolčan in Helena Kraljič. Avtorji, uvrščeni nekoliko niže, so prejeli med približno 6.000 in 7.000 evrov. Po trenutnih podatkih in ob nespremenjenih pravilih se lahko tudi za preteklo leto pričakuje zelo podoben razpon izplačil.

Kdo je med najbolj branimi pri nas?

Po podatkih sistema COBISS so si bralci v slovenskih splošnih knjižnicah v letu 2025 največkrat izposojali dela avtorjev, ki so dobili najvišja nadomestila: Mojiceje Bonte, Dese Muck, Helene Kraljič, Primoža Suhodolčana in Svetlane Makarovič. Med deseterico najbolj izposojanih so še Ivan Sivec, Anja Štefan, Tadej Golob, Feri Lainšček in Janja Vidmar. Na vrhu so večinoma avtorji otroške in mladinske literature. Razlogi so znani in se iz leta v leto ponavljajo. »K visoki izposoji otroških knjig pomembno prispevajo obvezna branja, bralna značka in Cankarjevo tekmovanje. Otroci se šele učijo brati, zato knjige pogosto berejo skupaj s starši, ki se zavedajo pomena branja za otrokov razvoj,« pojasnjuje Pivk Srdič.

Branje v Šaleški dolini: kakšne so številke iz domačega okolja

Tudi podatki o izposoji v Knjižnici Velenje in njenih enotah kažejo, da ima branje v Šaleški dolini pomembno mesto. V Knjižnici Velenje je bilo v zadnjem letu izposojenih 193.459 enot gradiva, v Mestni knjižnici Šoštanj 40.456 enot, v Knjižnici Šmartno ob Paki pa 18.057 enot gradiva. Skupaj to pomeni več kot 250 tisoč izposojenih enot v treh knjižničnih enotah. »Knjižničarji smo pomembni posredniki med knjigo in bralcem. Z razstavami, priporočili, bralnimi projekti in delom z najmlajšimi ne vplivamo le na statistiko, temveč dolgoročno oblikujemo bralno kulturo v lokalnem okolju,« poudarja sogovornica.

Pomembno, a simbolično

V praksi lahko le redki slovenski avtorji živijo izključno od pisanja, prevajanja ali ilustriranja. Knjižnično nadomestilo zato predstavlja le manjši del njihovega dohodka, a ima kljub temu pomembno težo. Avtorju sporoča, da njegovo delo dosega bralce in da ima mesto v javnem prostoru. Pri tem avtorji, predvsem otroške in mladinske literature, že dalj časa opozarjajo, da se izposoja v šolskih knjižnicah ne upošteva. »Če bi se upoštevale tudi šolske knjižnice, bi se število izposoj pri nekaterih avtorjih vsaj podvojilo, zato so njihova opozorila povsem upravičena,« dodaja Pivk Srdič.

Štipendije kot naložba v prihodnost

Pomemben del sistema so tudi štipendije za ustvarjalnost. Lani je za knjižnično nadomestilo in štipendije skupaj na voljo približno 1,1 milijona evrov, sredstva pa se v enakem razmerju delijo med obe obliki podpore. V preteklem letu je bilo za štipendije namenjenih približno 600.000 evrov, podeljenih pa je bilo 65 štipendij na področju leposlovja, prevajanja, ilustracije, fotografije, glasbe in avdiovizualnega ustvarjanja.

Namen teh štipendij ni le kratkoročna pomoč, temveč dolgoročna naložba v razvoj slovenske književnosti. Slednje avtorjem omogočajo, da se za določen čas posvetijo ustvarjanju, družbi pa vračajo nova kakovostna dela. Kot poudarjajo na Javni agenciji za knjigo, sistem knjižničnega nadomestila ni namenjen nagrajevanju peščice najbolj branih, temveč zagotavljanju razpršene podpore čim širšemu krogu ustvarjalcev. Prav v tem se kaže njegova največja vrednost – v razumevanju knjige kot javnega dobrega in avtorja kot pomembnega člena kulturne skupnosti.