Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tanja Žagar je svoje zgodbe, spomine in razmišljanja povezala v knjigi Zaljubljena v življenje. V njej se vrača v otroštvo, piše o glasbeni poti, družini in težkih preizkušnjah. V pogovoru je pojasnila, zakaj je knjigo želela napisati sama, kaj ji pomeni povezanost s poslušalci in kako jo pri ustvarjanju navdihujeta otroka. Njena ljubezen do življenja ima korenine v vzgoji staršev, ki sta ji predala optimizem in spoštovanje do ljudi.

Za vami je dvajset let samostojne glasbene poti, zdaj pa ste se preizkusili še kot avtorica knjige. Kaj vas je spodbudilo k pisanju?

»Zadnjih deset, petnajst let so me na intervjujih velikokrat vprašali, ali sem razmišljala o knjigi. Rekla sem, da nisem, vendar tudi nisem rekla nikoli, ker vemo, kako je z zarečenim kruhom. Danes se mi zdi, da je bila zame to prava odločitev.

Potem me je poklicala urednica Saša Britovšek iz Mladinske knjige in me spodbudila k pisanju.

Nekaj se je v meni premaknilo. Pomislila sem, da je mogoče zdaj pravi čas. Na glasbeni sceni sem trideset let, nabralo se je ogromno izkušenj in zgodb. Ustvarila sem si družino, sem mama in partnerica, petnajst let sem poučevala v glasbeni šoli v Logatcu, pred tem tudi v zasebnih glasbenih šolah.

Na stvari sem lahko pogledala iz različnih vlog. Če bosta nekoč moja otroka prebrala knjigo in začutila, da jima je mami dala pozitivno energijo in optimizem, bo že to veliko.«

Naslov vaše knjige Zaljubljena v življenje se vam res prilega. Kako ste ga izbrali?

»Naslova nisem iskala. Ko sva se z Mikijem vozila na nastop, sem v avtu kar rekla: »Imam naslov! Zaljubljena v življenje.« Po moji pesmi iz leta 2013. Rekla sem, da drugega naslova ni in ga sploh ne bom iskala. To je to, pika.«

Od kod pa prihajata vaša hvaležnost in veselje do življenja?

»Tako srečna in hvaležna sem, da se zjutraj zbudim. Ta odnos do življenja sem dobila od staršev. Od malega sta me vzgajala, da je življenje velika stvar, da ga moramo spoštovati, ceniti, lepo ravnati z njim in skrbeti za lepe odnose. Da ne drezamo v ljudi, ampak jim pustimo živeti. Živi in pusti živeti.

Neskončno sem jima hvaležna za to popotnico. Mame žal ni več fizično ob meni, je pa v mojem srcu in vedno bo. Oče je še vedno pravi junak, poln življenja. Oba sta tudi mene »cepila« z injekcijo optimizma. Kako globoko je to zakoreninjeno v meni, sem spoznala ob težkih preizkušnjah. Takrat sem rekla: ne damo se, gremo dalje. Življenje je še vedno lepo, ne glede na vse.«

Kako vam uspe ostati v trenutku?

»Nihče ne ve, kaj bo življenje prineslo. Vsi imamo samo ta zdaj. Bilo je, kar je bilo, kaj bo jutri, pa ne ve nihče. Pri tem smo vsi enaki. Pomembno je, kaj s tem zdaj počnemo. Sem nostalgičen človek, rada obujam preteklost in zgodbe. Rada se tudi zazrem v prihodnost, naredim kakšen načrt. To je lepo, ker hrepeniš, greš za nečim.

Zavestno pa ne želim preveč plavati ne v preteklosti ne v prihodnosti. Zavedam se, da ta trenutek ustvarjam spomine zase in za ljudi okoli sebe. Želim delati lepe spomine, ne slabih, zlobnih ali sovražnih. Ostali bodo meni in ljudem, ki se srečajo z mano. Zakaj ne bi ustvarjala lepih, če jih lahko?«

Uvodne strani ste posvetili mami in njenemu slovesu. Kako je nastal ta začetek knjige?

»To so me že velikokrat vprašali, pa nimam odgovora. V avtu sem vzela zmečkan list papirja, v torbici našla kemični svinčnik in začela pisati. Ko sem prvo stran prebrala, sem si rekla: »Tanja, pravkar si napisala začetek knjige.«

Srce je tako narekovalo. Zdelo se mi je, kot da bi roka pisala sama. Potem sem pomislila: saj se z mamo življenje začne. Mama mi je življenje podarila, z mamo sem knjigo začela in jo na neki način tudi končala.«

V knjigi govorite tudi o bolezni, družini in partnerskem odnosu. Kako vam je bilo odpreti vrata zasebnosti?

»Sem odprt človek, rada delim zgodbe in se pogovarjam, dokler pogovor poteka spoštljivo, strpno in na človeški način. Mejo pa postavljam sama in neka meja mora biti. Knjiga pa je osebna stvar, v kateri sem lahko svoje občutke in mnenja res opisala do dna.

Pri intervjuju imaš omejen čas in včasih ne moreš povedati vsega tako, kot želiš, zato bi bilo lahko kaj narobe razumljeno. V knjigi sem se lahko razpisala. Želim si, da bi širila hvaležnost, strpnost, srčnost in hrepenenje. Skozi vse to pa se prepleta neskončna ljubezen do bližnjih in družine.«

Rekli ste, da je bilo pisanje za vas tudi terapija. Kako ste ga doživljali?

»Po izkušnji z boleznijo je bil to poseben čas, ko sem vse zlivala na papir. Nisem pisala samo o bolezni, temu je namenjeno eno poglavje. Vračala sem se v otroštvo, k vzgoji, ki sem je bila deležna, in k domačim iskricam z najinima otrokoma. Čas sem si napolnila z veseljem, lepimi spomini in pisanjem. Čutila sem, da se pretaka dobra energija. Bilo mi je lepo. 

Pri Mladinski knjigi so mi ponudili vso podporo, tudi možnost, da bi jaz pripovedovala, nekdo drug pa bi pisal. Zahvalila sem se, vendar sem vedela, da tega ne želim. Če bom napisala knjigo, jo bom sama, s svojimi besedami in energijo. Urednica Britovškova mi je pomagala besedilo urediti v bolj knjižno obliko, zgodbe pa so ostale takšne, kot sem jih napisala.«

Kakšni so odzivi bralcev?

»Dobivala sem fotografije svoje knjige na plažah in brisačah. Fotografij svojih zgoščenk na brisačah nisem nikoli dobivala! To je drugačen, lep občutek, ker veš, da je nekdo s tabo v tvojih zgodbah. Veliko ljudi mi napiše, da so knjigo prebrali na mah in jo težko odložili. Zavedam se, koliko knjig je na svetu in kako malo časa imamo.

Glasbo lahko poslušaš med vožnjo, za knjigo pa si moraš vzeti čas, sesti, jo prijeti v roke in se poglobiti. Da je nekdo izbral prav mojo, mi ogromno pomeni. To ni samoumevno.

Posebej sta se me dotaknili starejši gospe, sestrični in babici, ki sta mi po predstavitvi povedali, da bosta začeli pisati zgodbe za svoje vnuke. O otroštvu, prelomnicah, o tem, kar čutita.

Pomislila sem: dve sem že spodbudila. Vsak človek ima svojo zgodbo, ki bi jo bilo vredno zapisati. Ni treba napisati knjige, lahko pišemo v zvezek ali na list papirja. Tudi če samo zase, da nekoč preberemo in malo globlje zadihamo, je vredno.«

Kaj vam po več kot dvajsetih letih samostojne poti največ pomeni?

»Lahko rečem samo: »Tiho, tiho čas beži.« Nisem si predstavljala, da bo dvajset let tako hitro minilo in da se bo zgodilo toliko stvari, poslovno in zasebno. Največ mi pomeni močna vez z ljudmi, ki me spremljajo in poslušajo. Začela sem kot štirinajstletna deklica, potem sem bila srednješolka, študentka. Odraščala sem pred njihovimi očmi in v njihovih srcih. To je zgradilo posebno vez.

Ko smo s Foxy Teens končale, sem čutila, da želim nadaljevati. Poklicala sem Mikija Šarca, s katerim smo uspešno sodelovali devet let. Opozoril me je, da prehod ne bo lahek, ker me ljudje poznajo kot »foksico«, in da bom potrebovala čas, da me sprejmejo kot samostojno izvajalko. Rekla sem, da sem potrpežljiva in se mi nikamor ne mudi.

Nikoli nisem hotela z glavo skozi zid ali po bližnjici preskočiti več stopnic. Grem stopnico za stopnico. Miki nam je že kot mladim dekletom govoril, da ni najteže priti na vrh, ampak se tam nekje obdržati. Sama grem po svoji poti, z glasbo, ki jo rada izvajam in tudi poslušam.«

Na nastope prihajajo tudi ljudje, ki sicer ne poslušajo vaše zvrsti glasbe. Kaj jih po vašem pritegne?

»Večkrat mi kdo reče, da ni poslušalec zabavne glasbe, ampak na moj nastop rad pride, ker se v moji družbi dobro počuti. Vidijo, kako rada to počnem, in začutijo dobro energijo. Saj si je vsi želimo. Tudi sama lahko uživam na koncertu katerekoli zvrsti, čeprav nimam nobene izvajalčeve zgoščenke in ne poznam pesmi. Če vidim, da žari, da verjame v to, kar počne, in je pristen, uživam. Pristnost je tako pomembna.«

Kakšne ustvarjalne želje še imate?

»Želim si ustvarjati za otroke, vendar v ozadju, ne kot pevka za otroke. Imam veliko napisanega, tudi glasbenega. Ker svojima otrokoma veliko berem, sem dobila idejo in napisala otroško zgodbo.

Prebrala sem jima jo, ne da bi povedala, da sem jo napisala sama. Nisem želela, da bi rekla, da je dobra, samo zato, ker je mamina. Napisala sem jo hudomušno, da bi se otroci smejali. In kako sta se smejala! Ko sem končala, sta prosila, naj jo preberem še enkrat. Šele potem sem povedala, da je moja. Rekla sta, naj še kaj napišem. Dala sta mi zagon za nadaljnje ustvarjanje.«

Katera vaša pesem vam je posebej pri srcu?

»Vse so mi pri srcu, vendar lahko brez težav izpostavim Ves moj svet. Doma sem na pianino igrala melodijo, ki sem jo napisala. Takrat sva imela samo Karla, bil je še v plenicah. Prišel je zraven in rekel: »Lepa pesmica.« Prosil je, naj jo igram še in še, zraven pa plesal in skakal po kavču.

Rekla sem mu, da bom, če mu je tako všeč, napisala še besedilo in bo to njegova pesmica. Tako je nastala. Seveda jo pojem za oba, tudi za Marino, čeprav bo ona še dobila svojo.«

Kaj pa vam pomeni, ko vaša pesem poseže v življenje poslušalca?

»Ne rečem, da izdajam novi hit. Najprej moram pesem izdati, potem bomo videli. Meni gre za občutke. So tudi moje pesmi, ki jih pozna malo ljudi, pa mi kdo pove, da mu je katera spremenila življenje. Po videospotu za Tiho, tiho čas beži sem dobila ročno napisano pismo dekleta, ki več let ni imelo stika z očetom.

Pesem in videospot sta jo spodbudila, da ga je poiskala, poklicala ter mu povedala, da ga ima rada in ga pogreša. Pripisala je, da prideta skupaj na moj koncert v Kamnik. Po koncertu sem podpisovala plakate in zgoščenke. Zagledala sem mlado damo in gospoda ter takoj vedela, da sta to onadva.

Prišla sta do mene, spoznali smo se in objeli. Pozneje sem to zgodbo povedala v nekem intervjuju. Ko sem končala, je bilo nekaj trenutkov tišine, nato pa je novinarka rekla: »Saj to sem bila pa jaz.« Še zdaj sem vsa naježena.

Življenje nas lahko spet pripelje skupaj, zato je treba paziti, kako gradimo odnose. Je pa res tudi, da vsi ljudje nismo za skupaj. Tudi to je spoznanje in s tem ni nič narobe. Pustimo, da gre vsak svojo pot in živi svoje življenje.«

Naš čas