Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tokrat smo se pogovarjali z Mišom Melanškom, glasbenikom, moderatorjem, podjetnikom, možem, očetom, dedkom in še kaj bi lahko zapisali. Mišo je mladost preživljal v Pesju, zaznamovana pa je bila z glasbo. Kasneje je zajadral v rock‘ n‘ roll vode in tam vztraja še danes.

Kdaj ste začutili, da se boste v življenju ukvarjali predvsem z glasbo?

»Že v mladih letih. Prihajam iz glasbene družine. Oče in brat sta igrala harmoniko. Pri petih ali šestih letih sem pričel z igranjem bobnov, saj sem bil za ostale instrumente premajhen. Po navadi smo igrali v naši domači gostilni v Pesju in smo bili prava atrakcija. Spomnim se tudi prigode s prvega igranja na poroki, dobra dva kilometra od našega doma. V nedeljo zjutraj, ko smo zaključili z igranjem, so me skrili za velik boben na vozu, saj je pot do doma peljala mimo vrtca in lahko bi me videla vzgojiteljica, ki je tam tudi stanovala. Kasneje sem se v glasbeni šoli učil harmoniko, pri desetih letih pa sem začel igrati trobento.«

Kako ste potem odkrili rock‘n‘roll?

»To se je preprosto moralo zgoditi! Pri petnajstih letih smo fantje odkrili radio Luxemburg, na katerem so vrteli Beatle, Stonse … Fantje smo nekje nabrali skupaj instrumente in celo ojačevalec sem si lahko sposodil od očeta, v zameno pa je bilo treba cel dan pobirati koruzo na njivi. Radio Luksemburg je ob petkih zvečer predvajal skladbo Hey Jude. Skladbo smo poslušali, si poizkušali čim več zapomniti in nato tekli k nam domov, kjer smo skušali to tudi zaigrati. Učili smo se po kosih, vsak teden smo se naučili drug del skladbe.«

Ste tudi eden soustanoviteljev skupine AVE, ki je bila svoj čas precej popularna.

»Še pred AVE smo imeli Črne Angele, iz tega benda pa je potem nastal AVE. AVE je nastal v obdobju, ko sem čez poletje igral v študentskem domu Ankaran. Ko sem se vrnil, me je poklical Rajko Djordjevič in mi predlagal, naj zadevo izpeljemo do konca ter ustanovimo skupino AVE.«

Bili ste skupina, ki je imela v tistih časih svoj avtobus.

»AVE bus smo mu rekli in je bil takrat atrakcija. Dejansko je šlo za neke vrste minibus, ki so ga enkrat od nas skušali kupiti Romi, ki smo jih srečali na poti na koncert. Ponujali so nam večji avtobus, vendar sem v hecu postavil pogoj, da mora imeti avtobus svoj dimnik, če ne, ga ne zamenjamo. Rom je zatrjeval, da ima svoj dimnik, potem pa sem ga vprašal, kako naj z dimnikom zapeljemo v predor ali pod most. Ali se lahko dimnik sname? Tudi na to je pritrdilno odgovoril. To se je še nekaj časa nadaljevalo, ljudje so se smejali, nato pa smo šli vsak svojo pot. Z busom smo šli na ogromno koncertov po Jugoslaviji, celo na snemanja v Beograd, tako da smo z njim naredili precej kilometrov. Danes lahko rečem, da sem najstarejši še živeči rocker v Velenju.«

Ste multiinstrumentalist, igrate več instrumentov, bas kitara pa ostaja verjetno vaša primarna ljubezen.

»V tem obdobju lahko to potrdim, sicer pa sem, kot sem že omenil, začel z bobni, harmoniko, nadaljeval pa s trobento, ki sem jo veliko igral. Igral sem celo v godbi. Potem je prišlo obdobje rock‘n‘rolla, ko sem igral vse, kar je v bendih manjkalo, kitara, klaviature, nato bas. Trenutno igram v dixiland zasedbi, veliko vadim in resnično uživam.«

Igrali pa ste tudi v narodno-zabavnem ansamblu Dan in Noč.

»Nekega dne je k meni prišel Franc Oder, ki me je povabil k sodelovanju v ansamblu Dan in Noč, iskali so kitarista. V tistem času sem bil prost, zato sem pristal na sodelovanje, vendar je bil pogoj, da opravim avdicijo. Nekega dne sem res prišel na avdicijo in odigral nekaj skladb. Spomnim se, da sem počakal pred prostorom za vaje, da mi iz ansambla sporočijo, ali sem jo uspešno opravil. K meni je prišel Milan Verboten in me vprašal, ali so oni dejansko dovolj dobri zame. Temu je seveda sledil smeh, dogovorili smo se za sodelovanje in z ansamblom kar nekaj ustvarili. Nastopali smo tudi na turnejah onkraj luže. Ni pa bil to edini skok v narodnozabavne vode, še pred tem sem igral v ansamblu Šik.«

Ste tudi podjetnik, doma imate dolga leta tudi glasbeno trgovino. Kako so se spremenili časi od takrat, ko ste vi začeli z učenjem in igranjem oziroma kako vidite to pri današnjih mladih glasbenikih, ki pridejo po svoje prve instrumente?

»Ogromno se je spremenilo, mladi glasbeniki so danes zelo, zelo izobraženi. Skoraj vsak izhaja iz glasbene šole. Ko pridejo kupit instrument, recimo klavir ali kateri drug instrument, odigrajo tako, da lahko samo stojiš in poslušaš. Menim, da je k temu pripomoglo poleg klasičnih tudi večje število privatnih glasbenih šol, ki so nastale po osamosvojitvi. Svoj delež pri tem je prispeval internet. Ko pridejo ti mladi po nov instrument, točno vedo, kaj bodo kupili, saj so se o vsem že predhodno pozanimali na spletu. Zanimivo, da instrumente kupujejo danes večinoma sami. Včasih je z njimi prišel tudi dedek ali babica, predvsem po frajtonarico, in kot trgovec sem ga moral za instrument navdušiti, potem pa prodati babici ali dedku, odvisno, kdo je imel denar. Danes tega skoraj ni več.

Del svoje kariere ste posvetili tudi radiu, in sicer prav Radiu Velenje …

»Konec sedemdesetih let je bil razpis za spikerje na radiu, takrat v EFE-stolpnici. Spomnim se, da je na avdicijo prišlo 78 ljudi, ki so stali po stopnišču. Sam sem bil med zadnjimi. Srečal sem Staneta Vovka in mu rekel, da grem domov, ker ne bom opravil avdicije pri tolikšnem številu kandidatov, a mi je odvrnil, da naj kar počakam. Potem sem opravil prvi izbor, nato še ožji izbor, bilo nas je le še 12 kandidatov. Teh 12 nas je s »tamičem«, izposojenim na premogovniku, odhajalo na izobraževanje k Ajdi Kalan v Ljubljano. Ona je bila mentorica za radijski jezik in nastopanje pred mikrofonom. Po nekajmesečnih vajah smo ostali samo štirje, ki smo to usposabljanje končali. Po tem sem pri Kalanovi opravil še dva nadaljevalna tečaja, kar mi je v življenju izredno koristilo.«

Na različnih področjih ste ustvarili bogato kariero. Kaj štejete kot svoj največji dosežek?

»Dosežek je že to, da 65 let in več stojim na odru in igram. Marsikdo te sreče nima oziroma je ni imel. Bil sem mentor več glasbenikom, pomagal sem ansamblu Krajcarji. Tudi oba sinova sem navdušil nad glasbo. Če so včasih rekli, da je mož dal cesarju dva vojaka, sem jaz dal rock‘n‘rollu dva glasbenika (smeh).«