Naš čas

Tudi v marcu so življenje v Šaleški dolini zaznamovali številni posamezniki. Izpostavljamo tri kandidate, ki s svojim delovanjem pomembno prispevajo k razvoju in dobrobiti lokalne skupnosti. Njihova predanost povezuje ljudi, spodbuja druge ter dviguje kakovost vsakdanjega življenja. O zmagovalcu meseca znova odločate vi, cenjeni bralci, z glasovnicami Našega časa, pa tudi poslušalci Radia Velenje, ki glasujete v živo. Pokrovitelj izbora je Kmetijska zadruga Šaleška dolina. 

Franc Žerdoner, glasbenik, narodnjak po duši in srcu

Franc Žerdoner, ki to nedeljo praznuje 77. rojstni dan, je rojen v Lipju, kjer živi še danes. Del življenja je preživel tudi v Velenju, a se je nato vrnil v domači kraj, ki ga je, kot pravi, vedno čutil kot svoj pravi dom. Glasba ga spremlja že od otroštva. Živi zanjo in z njo ostaja povezan na vsakem koraku. Oče je bil muzikant in organist, v družini pa sta bila doma diatonična harmonika in harmonij. Prav tam so se začeli njegovi prvi glasbeni koraki – od poskusov na harmoniju do dvoglasnega petja in prvih melodij, ki so mu bile, kot pravi, skoraj naravno dane. Zaradi takratnih razmer je imel za glasbo na voljo le omejen čas, največ ob koncih tedna, a ga to ni ustavilo. Svoje znanje je nadgrajeval v šoli, kjer je spoznaval različne instrumente, od orglic do harmonike, kasneje pa tudi osnove klavirja. Že v mladih letih je začel ustvarjati tudi lastne skladbe, predvsem narodno zabavne glasbe, ki jih je skozi leta nastalo več kot dvesto. Danes pravi, da jih ne šteje več, glasba pa ostaja stalnica njegovega življenja – ob družini, delu in vsakdanu. »Bil sem še v osnovni šoli, ko sem sestavil svoj prvi trio. Po končani osnovni šoli pa se je zgodba hitro nadaljevala – skupaj s prijateljem Markom iz Vinske Gore smo začeli ustvarjati glasbo in kmalu je sledil prvi resnejši korak v svet ansamblov. Iz tega je nastal Ansambel Zvezda, kasneje pa Šaleški fantje, s katerimi smo delovali kar 32 let. Leta 1989 sem se pridružil Rudarskemu oktetu, s katerim sem redno sodeloval več kot 25 let, še danes pa ohranjamo stike in občasno nastopamo skupaj. Trenutno vodim zasedbo Vingosi, s katero smo nedavno praznovali deseto obletnico. Pri ljudski pesmi moraš dati vse od sebe – le tako pride do poslušalca in zaživi v pravem pomenu besede,« pravi. Najprej je delal kot telefonist v Zdravstvenem domu Žalec, kasneje pa se je zaposlil v Gorenju, kjer je začel v proizvodnji. Delal je v skladišču pralnih strojev in jih tudi fizično nalagal ter odvažal. Delo je bilo zahtevno, saj so bili stroji težki, a ga je opravljal z veliko volje. »Kasneje sem napredoval in po približno šestih letih postal vodja telefonske centrale. Tam sem ostal vse do upokojitve in skozi leta spoznal, da se z vztrajnostjo in delom da premagati marsikatero oviro. Čeprav sem imel zaradi okoliščin včasih nekoliko težje pogoje, sem vedno verjel, da se z voljo in trdim delom lahko doseže veliko.« Ko pogleda nazaj, reče, da mu največ pomeni pesem Kaj bi brez prijateljev. »Čeprav vsi potrebujemo prijatelje – jaz jih ne le iščem, ampak jih tudi resnično potrebujem – bi lahko rekel, da brez njih marsikaj ne bi šlo. Prijatelji, družina in ljudje okoli mene so tisti, ki dajejo življenju pravo vrednost.« Dokler bo zdravje služilo in dokler bo imel ob sebi prave ljudi, bo z glasbo nadaljeval – tako, kot je to počel vse življenje.

Cvetka Žlof, prostovoljka, katehistinja, predana župniji Velenje 

Cvetka Žlof je Velenjčanka, ki že 40 let kot prostovoljka katehistinja deluje v cerkvi Svetega Martina v župniji Velenje. »Kot najstnica sem imela lepo izkušnjo na duhovnih vajah. Spomnim se, da smo takrat ugotavljali, da imamo podobne težave, in smo skupaj odkrivali rešitve ter iskali Boga sredi našega življenja. Tudi v župniji sem bila dobro sprejeta. Tu sem se našla, tu sem bila vedno tako kot doma. Globoko v sebi sem se kasneje odločila, da bi želela delati na področju sprejetosti ljudi, da bi znali skupaj graditi občestvo,« pravi sogovornica, ki veliko časa preživi z mladimi. »Mladim je treba znati prisluhniti. Imajo telefone, sodelujejo na tem in onem krožku, na koncu pa so tako zelo osamljeni, ker nimajo nikogar, da bi jih slišal. Otrok si pa želi le očeta in mamo, da ga objameta, da ga peljeta na sladoled, da igrata nogomet. Ni potrebna vrhunskost, otrok si želi le povezanosti,« srčno poudari Cvetka. 

Po odhodu v pokoj svoj čas namenja tudi župnijski pisarni, kjer mnogim žalujočim z razumevanjem in spremanjem nudi duhovno oporo in pomoč pri slovesu. »Srečujem ljudi v različnih življenjskih situacijah, v katerih se mi zdi zelo pomembno, da so lepo sprejeti in gremo drug drugemu naproti.« Opaža, da se premalo povezujemo in se tudi premalo sprejemamo. »Hitro človeka obsodimo. Pomembno pa je, da gradimo skupnost, gradimo občestvo, v katerem nas povezuje tudi različnost. Morali bomo znati prisluhniti drug drugemu. Imejmo cilj, da bo, kar počnem, v dobro vsem. Človeka moramo skušati razumeti na točki, na kateri je, v tem trenutku življenja. Če tega ne slišimo, ga lahko »potolčemo«, in potem ne pridemo nikamor,« pove z neverjetno veliko empatije.

Cvetka pa je tudi navdušena hribolazka in kolesarka. Lepota narave, mir in veselje so tisto, kar jo najbolj nagovarja. Srečate jo lahko na Kozjaku, Svetem Križu, Jakcu, Gori Oljki in na Golteh. Njeno stremljenje k sprejemanju, k skupnosti, k bližini je najtišja, a najmočnejša oblika ljubezni. In morda prav to danes najbolj potrebujemo – manj dokazovanja in več bližine, manj besed brez pomena in več tišine, ki razume.

Tadej Enci, športnik z izjemnimi dosežki  

Tadej Enci je atlet, ki kljub tišini, v kateri živi, na atletskih stezah ustvarja izjemno odmevne dosežke. Njegova predanost, disciplina in neomajna volja so ga popeljale med najboljše športnike gluhih v Sloveniji, hkrati pa uspešno konkurira tudi med slišečimi tekmovalci. Je tudi večkrat nagrajen športnik na lokalni ravni, ki je svojo športno pot začel že v osnovni šoli, ko je na šolskih tekmovanjih hitro pokazal svoj talent za tek. Danes živi v Pesju, po izobrazbi je inženir mehatronike in kot razvojni inženir dela v podjetju SICO, kjer konstruira stroje za gozdarsko opremo in reciklažo. »Delo me izjemno veseli in ga opravljam z velikim veseljem.« Svojo pot uspešno združuje s športno kariero, ki zahteva veliko discipline in predanosti. »Najbolj sem ponosen na nastop na olimpijskih igrah gluhih v Tokiu, kjer sem dosegel 6. mesto. Že sama uvrstitev v finale je bila izpolnitev mojih dolgoletnih sanj,« poudarja. Njegov dosežek je še toliko večji, ker je v finalu nastopil kljub bolezni in visoki vročini. Dan začne že ob 5.30 uri zjutraj, po službi pa sledi večurni trening na atletskem stadionu ali v dvorani. V zimskih mesecih se s trenerjem Gregorjem Dobeškom zaradi razmer pogosto odpravita v Novo mesto, kjer je edina pokrita krožna dvorana. Veliko treningov opravi v Celju in v fitnesu na Bazenu Velenje.  »Tempo je naporen, vendar ko nekaj počneš z veseljem, nobena pot ni pretežka. Z leti pa pride tudi disciplina, ki vse skupaj olajša,« poudari. Kot gluh športnik se srečuje z dodatnimi izzivi, predvsem pri komunikaciji, vendar jih premaguje z iznajdljivostjo in podporo okolice. »Žene me želja po napredku in preseganju lastnih meja. Rad bi pokazal, da lahko tudi gluhi športniki dosegamo vrhunske rezultate. To potrjujejo tudi osvojene medalje iz državnih prvenstev slišečih.« Na tekmovanjih gluhih je štart izpeljan preko svetlobnih signalov, česar na tekmovanjih slišečih v Sloveniji ni. »Zaradi tega sem bil v preteklosti večkrat diskvalificiran, zato sem za diplomsko nalogo razvil lastno štartno lučko, ki me že več let spremlja na vseh tekmovanjih. Z leti sem jo nadgrajeval in danes si štarta brez nje ne predstavljam več,« pove in poudari, da ga veseli, ker se razumevanje za gluhe športnike v atletiki izboljšuje, vendar še vedno ni na ravni, kjer bi si ga želeli. »Gluhota je nevidna invalidnost, zato ljudje pogosto sploh ne opazijo, s kakšnimi izzivi se srečujemo,« pove. Podpora družine in prijateljev mu pomeni ogromno. Še jim je hvaležen za razumevanje gluhote, kljub vsemu pa skupaj doživljaju veliko lepih trenutkov.