Naš čas

Ko sem prvič zagledala Evo Meh, sem pomislila na to, kakšno milino in lepoto izžareva. Z eno besedo bi jo opisala kot »šik«. Čutiš njeno samozavest, ni pa prevzetna. Takoj opaziš občutek za modo, kombinacije, za estetiko. Zlahka si jo predstavljam kot mlado Parižanko. Čeprav je nežna in prijazna, slutim, da ima v sebi tudi ogenj, odločnost in iskrenost ‒ da je šefica. Vesela sem, da je pred leti postala del nas, in iskreno navijam, da bo mandat predsednice Šaleškega študentskega kluba (ŠŠK) izpeljala, kot si je zamislila.

Naročiva kavo, se namestiva in začneva – tu.

Kako je Eva prišla sem, v eMCe?

»Moj prvi stik je bil kar pozno, leta 2021, ko sem šla po študentske bone v ŠŠK. Takrat sem prvič stopila v eMCe, samo do okenca, nisem šla naprej (smeh). Potem sem prišla na odprtje razstave Žige Gojevića: En plakat na dan. Takrat smo se družili na terasi in pomislila sem, da je tu prav fajn. Mine leto in greva z Laro spet podaljšat bone in tam pripomniva, da bi radi kaj delali za ŠŠK. Nobeden naju ni poklical, izgleda so malo pozabili na naju (smeh). Potem pa je prišla priložnost za sodelovanje v art ekipi na Festivalu mladih kultur Kunigunda in sem si rekla, da bom šla poskusit. Navdušila sem se, ko sem videla, da dejansko res delaš na projektih, ki so ti fajn, in sem se odločila, da bom ostala tudi naslednja leta.«

Kaj pa si ti slišala o eMCe-ju?

»Ja, saj veš, to, kar vsi. Joj, to ni dober plac, to je neka luknja, tam se zbirajo čudni ljudje, tja hodijo taki, ki kaj vzamejo ... Zato prvič sploh nisem gledala ne levo ne desno. In sploh ni tako! Niti približno ni tako. Zdaj mi je smešno, ko kakšna prijateljica reče, da ne pride v eMCe, ker jo je strah … Nič se ti ne bo zgodilo (smeh). Ljudje hodijo potovat v vse možne kraje, samo v eMCe pa ne pride, to pa ne!«

Kakšna pa je bila tvoja izkušnja z vključevanjem v ŠŠK?

»V ŠŠK me je pa povabil Teodor, prejšnji predsednik. Sestavljal je ekipo in dobil je predlog, da bi mogoče lahko povabil nas tri – mene, Laro in Laro. Odzvale smo se na vabilo na kavo, kjer nam je predstavil svoje načrte in kje nas vidi, z njim pa smo šle tudi na zadnjo Martinovo sejo. Za začetek sem se videla kot zapisničarka, ko so mi ponudili piar, pa sem z veseljem prevzela to nalogo. Mislila sem si, če ne bo šlo, pač ne bo, bi pa rada poskusila. Od takrat sem del ŠŠK-ja in mi je zelo všeč proces načrtovanja in izvedbe projektov ter odzivi ljudi, ko vidiš, da se imajo dobro.«

Biti del ekipe je eno, biti predsednica tako velikega študentskega kluba pa drugo. Kakšna je bila tvoj pot do sem?

»Nisem si mislila, da bom enkrat predsednica. Bili smo na delovnem vikendu z mladinskimi organizacijami in Janko (direktor Mladinskega centra) je razlagal, s čim vse se Teodor kot predsednik ukvarja, od financ do raznorazne dokumentacije … Takrat bi se kar namesto njega zjokala … Vsa čast, sem si mislila. Potem sem prestala prvi mandat, v katerem sem skrbela za promocijo. V drugem mandatu sem piar sicer predala, a sem bila tesno zraven, potem pa me je zagrabilo, da bi poskusila kandidirati. Vedela sem, da moram skočiti in plavati in sem ful vesela, da se je to zgodilo.«

Kje znotraj ŠŠK-ja vidiš največ priložnosti?

»Eno res veliko izkušnjo timskega dela. Pa celoten proces nastajanja projekta. Neke stvari so, za katere si ljudje sploh ne predstavljajo, da jih res delajo mladi sami. Da za koncerte sami pokličemo artiste in z njimi komuniciramo, urejamo birokracijo, promocijo, pripravimo prostor. V življenju se enih stvari ne bi naučili drugje. To, da delaš program za mlade pa da lahko obogatiš prosti čas mladih v Šaleški dolini, da lahko komu pomagamo, to so zame priložnosti. Realiziraš lahko nekaj, kar je v korist večini.«

Več preberite v tedniku Naš čas.