Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Brigita Šinigoj je psihologinja, predsednica Društva Hiša ter strokovna vodja socialnovarstvenih programov za brezdomne osebe (Center Hiša) in preventivnega programa za osebe v stiskah (So-potnik).

Pri svojem delu se vsak dan srečuje z ljudmi, ki jih je življenje pripeljalo na rob – z revščino, brezdomstvom, socialno izključenostjo in različnimi osebnimi stiskami. A v njihovih zgodbah ne išče diagnoz ali razlogov, temveč človeka. Prepričana je, da bi morali druge manj hitro soditi in biti bolj pripravljeni poslušati.

Kdaj ste prvič začutili, da želite delati z ljudmi in jim pomagati?

»Tega pravzaprav ne znam natančno definirati. Že kot mladostnico me je nekako bolj vlekel ta drugi svet, onkraj običajnih meja. Tudi sama se velikokrat sprašujem, kaj je bilo tisto, kar me je vendarle potegnilo na neko dokaj normalno življenjsko pot in mi pomagalo, da nisem prestopila teh meja ali se tudi sama znašla v kakšni težji življenjski situaciji.

Moja pot je bila precej spontana. Obiskovala sem gimnazijo, nato študirala psihologijo in se skozi različna obdobja vedno bolj približevala temu področju. Tudi delo v socialnovarstvenih programih je prišlo precej naravno. Verjetno nas življenje pripelje na določene poti, čeprav jih sami na začetku ne načrtujemo.

Ko ti je neko področje blizu in v njem vidiš smisel, se mu preprosto posvetiš. Morda sem prav v tem začutila tudi smisel svojega življenja, da lahko nekomu pomagaš in mu stojiš ob strani.«

Kot psihologinja se srečujete z zelo različnimi življenjskimi zgodbami. Ali človeka sploh lahko zares razumemo?

»Mislim, da nikoli ne moremo popolnoma vedeti, kaj se dogaja v drugem človeku. Lahko pa poskušamo razumeti. In predvsem lahko poslušamo. Zato tudi svojega dela ne bi opisovala kot analiziranje ljudi. Veliko pomembneje se mi zdi, da smo ljudje drug drugemu v oporo.

Nekateri podporo potrebujemo le občasno, drugi jo potrebujejo pogosteje in bolj intenzivno. Včasih potrebujemo človeka, na katerega se lahko naslonimo, nekoga, ki nam za trenutek posodi svoj glas.«

Zakaj ljudi tako hitro obsojamo?

»Ker je obsojanje najlažje. Če človeka ne poznaš, si njegovo zgodbo zelo hitro razložiš po svoje. Ko pa jo začneš spoznavati, se slika spremeni. V Društvu Hiša se srečujemo z ljudmi z zelo različnimi življenjskimi zgodbami. Pogosto vidimo samo končni rezultat. Človeka brez doma, človeka v revščini, človeka, ki se težko znajde v sistemu.

Ne vidimo pa vsega, kar je bilo prej. Vsak človek ima svojo zgodbo, svoje ozadje in svoje razloge, zakaj je prišel do določene točke. Zato se mi zdi nesmiselno, da človeka vrednotimo samo na podlagi njegove trenutne situacije. Ko te zgodbe spoznaš, se lahko ustaviš tudi pri sebi in se vprašaš: Kdo sem jaz, da bi sodil?«

Se je zaradi tega spremenil vaš pogled na ljudi?

»Vsekakor. Mislim, da človek skozi takšno delo postane bolj previden pri svojih sodbah. Vedno si moram znova reči, da ne vem, kaj je nekdo doživel, preden je prišel do mene. In mogoče je prav to ena pomembnejših stvari, ki sem se jih naučila – da človeka ne moreš zajeti v eno besedo. Nekdo je lahko brezdomna oseba, nekdo je lahko odvisnik, nekdo je lahko brez službe. Ampak to ni njegova celotna identiteta. To je samo del njegove zgodbe.«

Ali lahko človek sam izstopi iz težke življenjske situacije?

»Včasih lahko, velikokrat pa potrebuje pomoč. In to ni nič slabega. Pravzaprav se mi zdi zelo pomembno, da pomoč ne bi bila razumljena kot znak šibkosti. Vsi jo kdaj potrebujemo. Razlika je samo v tem, da jo nekateri potrebujejo za krajši čas, drugi pa se znajdejo v okoliščinah, iz katerih brez podpore zelo težko izstopijo.

Zato je pomembno, da obstajajo ljudje in sistemi, na katere se lahko obrnejo. Ne samo zato, da jim nekaj damo, ampak da jim pomagamo ponovno vzpostaviti občutek, da imajo vpliv na svoje življenje.«

Kako težko je pri vašem delu postaviti mejo med tem, da pomagaš drugim, in tem, da zaščitiš sebe?

»To je nekaj, česar se moraš naučiti. Zgodbe ljudi včasih odneseš s seboj domov. O njih razmišljaš več, kot bi bilo potrebno, včasih se pojavijo celo v sanjah. Zato sem se naučila, da mora biti prosti čas res moj čas. Potrebujem naravo, hojo, curling, včasih sestavljam sestavljanke. Takrat se umirim.

Zanimivo je, da tudi pri sestavljankah razmišljam o ljudeh. Vsak košček je drugačen, šele skupaj pa sestavijo celoto. Podobno je z življenjem. Na našo zgodbo vpliva ogromno stvari in tudi ljudje, ki jih srečamo na poti.«

Kaj vam potem daje največ energije za nadaljevanje dela?

»Občutek, da ima nekaj, kar narediš, smisel. Morda ne moreš spremeniti vsega in ne moreš rešiti vseh težav. Lahko pa človeku pomagaš pri enem koraku. Če lahko nekomu daš malo podpore, malo moči, mu pomagaš urediti kakšno stvar ali ga samo poslušaš, je to že nekaj. In če lahko pri tem sodelujemo mi, društvo, različni strokovni delavci in ljudje, ki znajo videti človeka, potem je to zame največja vrednost.«

Društvo Hiša je naredilo pomemben korak tudi z zagotavljanjem boljših pogojev za ljudi, ki so vključeni v nastanitveni program. Kako pomemben je prostor za človekovo dostojanstvo?

»Zelo. Človek potrebuje občutek varnosti in občutek, da nekam spada. Dostojni pogoji niso razkošje, ampak osnova. Ko imaš urejen prostor, kjer lahko spiš, se umiješ, pripraviš obrok in imaš nekaj zasebnosti, imaš tudi več možnosti, da začneš urejati druge stvari v življenju. Zato ne gre samo za streho nad glavo. Gre za dostojanstvo.«

Kam pa po vašem mnenju gre družba? Bo brezdomstva vedno več?

»Težko je biti optimističen. Zdi se mi, da se srečujemo z vse več revščine, socialne izključenosti in različnih oblik stisk. Po drugi strani pa rešitve obstajajo. V tujini so se nekatere že pokazale kot učinkovite. Problem je, da so za to potrebni politične odločitve, denar in vztrajnost.

Slovenija ima pripravljeno nacionalno strategijo preprečevanja brezdomstva, vendar dokument sam po sebi ne bo spremenil ničesar. Potrebni so konkretni programi, stanovanja, socialna podpora in ljudje, ki bodo to izvajali. Ne potrebujemo samo prometne ipd. infrastrukture, ampak tudi socialno infrastrukturo s podpornimi programi.«

Česa bi si želeli, da bi ljudje razumeli o brezdomstvu?

»Da brezdomstvo ni značajska lastnost. Človek ni brezdomna oseba zato, ker je takšen. V življenju se lahko zgodi marsikaj. Izguba službe, stanovanja, odnosa, zdravja, podporne mreže. Včasih se stvari zložijo druga za drugo in človek ostane brez opore. Zato bi si želela predvsem manj obsojanja. In več vprašanj.«

Kaj pa bi svetovali človeku, ki se danes znajde v stiski in ne ve, kako naprej?

»Najprej, naj ne ostane sam. To se mi zdi najpomembneje. Pogovor je pogosto prvi korak. Ni treba, da takoj veš, kako boš rešil vse. Dovolj je, da nekomu poveš, da ti je težko. Včasih potrebujemo samo nekoga, ki nas posluša. Včasih potrebujemo strokovno pomoč. Včasih pa nekoga, ki nam pomaga poiskati naslednji korak.«

Naš čas