Naš čas

Splet in družbena omrežja so čedalje bolj posajeni s sovraštvom, zlobo in negativnimi komentarji, zato smo se odločili, da objavimo intervju z dr. Leonido Zalokar. Poznamo jo predvsem kot ravnateljico Strokovnega centra Planina, ki ga sicer ne vodi več, se pa posveča iniciativi za bolj sočuten splet.

V zadnjem času ste se pridružili iniciativi Za bolj sočuten splet, v okviru katere ozaveščate o žaljivi komunikaciji na spletu. Zdaj ste napadov deležni tudi sami. Kako se počutite kot tarča napadov?

»O spletnih napadih ne vem veliko, ker nisem uporabnica družbenih omrežij. O kakšnem posameznem zapisu me obvestijo prijatelji, to pa je tudi vse. Znanost pa zelo jasno opredeljuje osebnostne strukture ljudi, ki napadajo po spletu, in z njimi res ni vredno tratiti časa. Znanost pravi, da so spletni napadi predvsem izraz družbene frustracije, ne pa konkretne osebe. Psihološke raziskave kažejo, da se sovraštvo na spletu najpogosteje sproža ob simbolnih figurah, ne ob realnih ljudeh. To pomeni, da oseba postane tarča projekcij, ne dejstev. Zato osebnih ocen ne komentiram. Mnenja se lahko razlikujejo, strokovna dejstva pa ostajajo ista. Kdor razpravlja z osebnim blatenjem, s tem največ pove o sebi, ne o meni. Kakršnekoli diskreditacije govorijo izključno o tistem, ki jih izreka – ne o mojem delu.«

Spletne napade ste proučili tudi na primeru Maraaye. Pred kratkim sta posnela podkast, v katerem sta povedala, kako ju je vse skupaj prizadelo. Pod povezavo na posnetek pa so se spet vrstili žaljivi komentarji ljudi, ki zagotovo niso niti prisluhnili njuni zgodbi …

»Primer Maraaye je učbeniški prikaz digitalne dinamike: tudi ko nekdo govori o škodi, ki so mu jo povzročili napadi, se sproži nov val negativnih komentarjev. Razlog ni v osebi, temveč v algoritmih in psihologiji občinstev – negativnost ima večjo viralnost, ker sproža močnejše afekte. Raziskave dosledno kažejo, da se ob javnih figurah pri delu občinstva aktivirajo projekcije, zavist, sadistični užitek in drugi elementi temne tetrade. To pomeni, da pozitivno razkritje ne ustavi napadov, ampak jih lahko celo okrepi, ker troli vidijo, da je njihovo vedenje imelo učinek. Cilj trolov namreč ni resnica, ampak reakcija, kar je pravzaprav klasičen paradoks sodobnih platform: tudi razkrinkanje nasilja sproži nov val nasilja.

Ljudje hitreje reagirajo na vse, kar sproži jezo ali zgražanje, zato se pozitivna zgodba preprosto ne prebije. Zato je racionalno, empirično in etično ne odzivati se, ne komentirati, ne klikati. To ni pasivnost, ampak aktivna, informirana in učinkovita odpornost proti sistemski mehaniki.«

Napadi so se pojavili ravno v času, ko ste vsak dan na intenzivnem oddelku kliničnega centra. Mislite, da bi bili napadalci bolj sočutni, če bi vedeli, v kakšni osebni stiski ste?

»Ne. Ravno obratno. Troli niso sposobni sočutja ‒ niti, ko je človek v hudi duševni stiski. Pri vsakem primeru je isto: tudi ko nekdo, kot je Maraaya, povsem odkrito pove, da trpi, se napadi samo stopnjujejo. Trola ne zanimata ne resnica in ne človek. Zanima ga samo udarec. To ni nerazumevanje, ampak popolna odsotnost empatije in pogosto čisti sadistični užitek ob tujem trpljenju.
Po izkušnji izpred nekaj dni, ko se je moj dragi soočil s srčnim zastojem, umetno komo in borbo za življenje, pa si želim predvsem in samo eno: da moj ljubljeni ozdravi in da ostaneva skupaj. Prav ta občutek nemoči je univerzalna izkušnja; stroka ga prepoznava kot enega najmočnejših stresorjev, saj ruši temeljno iluzijo nadzora. Enaka dinamika se pojavlja pri trolanju: človek ima vtis, da ne more vplivati na to, kar se v zvezi z njim dogaja.«

Več preberite v tedniku Naš čas.