Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko zazvoni pozivnik, prostovoljni gasilec prekine kosilo, zapusti družinsko praznovanje ali vstane sredi noči. Odpravi se pomagat, ne da bi natančno vedel, kaj ga čaka. Za takšno pripravljenostjo so ure vaj, znanje, zaupanje med gasilci in podpora domačih.
Silvo Voh iz PGD Šentilj je v gasilske vrste stopil že v prvem razredu osnovne šole.

Danes je nižji gasilski častnik, bolničar, prvi posredovalec in član upravnega odbora društva, v katerem skrbi tudi za organizacijo in stike z mediji. Gasilstvo je pri njem družinska zgodba, o svojem delu pa govori odkrito, z občutkom odgovornosti in tudi s humorjem. Ob mesecu požarne varnosti sva se pogovarjala o tem, kaj pomeni pomagati drugim, kako se spoprijeti s težkimi intervencijami in kaj lahko za varnost naredimo sami.

Se spomnite trenutka, ko ste si rekli, da želite postati gasilec?

»Moja gasilska zgodba se je začela daleč nazaj, v prvem razredu osnovne šole. Stric me je navdušil za gasilstvo, saj je bil takrat tudi mentor mladine. Tako se je začelo, z gasilskimi vajami in tekmovanji. Tudi mlajši sestri sta se vključili v gasilske desetine, starša sta nas pri tem podpirala.

V drugem, tretjem in četrtem razredu smo tri leta zapored zmagali na občinskem tekmovanju. Za nagrado smo šli vsako leto za en teden na morje na Debeli rtič. Četrto leto takšne nagrade ni bilo več, ker so rekli: »Zakaj pa samo Šentilj hodi na morje?« 

Ja, pa zmagajte tudi drugi, pa boste šli! Resno smo vzeli tekmovanja. Še vedno se držim tega: če nekaj sprejmeš, naredi »ornk«, dobro in kakovostno, ali pa raje prepusti drugemu.«

Kako so torej gasilske vloge razporejene pri vas doma?

»Pri nas smo vsi gasilci. Oba sinova in jaz smo operativni gasilci in prvi posredovalci, hčerka pa je gasilska pripravnica in se že vidi kot operativna gasilka, saj ima željo po dodatnem gasilskem izobraževanju. Tudi žena je gasilka pripravnica. Najprej sem bil pri gasilcih jaz, potem so se pridružili otroci.

Na koncu smo vključili še ženo, ker je malo negodovala: »A spet greste?« Pa sem rekel: »Boš pa še ti podpisala pristopno izjavo.« Zdaj je zraven in je mir v družini (smeh).

Prostovoljno gasilstvo pomeni pripravljenost tudi takrat, ko je treba prekiniti kosilo, praznovanje ali spanec. Na kaj pomislite, ko prejmete poziv?

Na to, da bi nalogo opravili čim bolj uspešno in varno. Najprej je pomembna lastna varnost. Če ne boš čuval sebe, ne boš mogel pomagati drugim. Včasih se izide lepo, včasih pa žal ne. Nikoli ne veš, kaj te čaka za tistim klicem.«

Se spomnite intervencije, ob kateri ste posebej začutili težo odgovornosti?

»Več jih je bilo. Ampak potem moraš to pustiti tam, kjer je bilo. Če boš vse ves čas nosil v sebi, to ni dobro. Noben človek ni tako močan, da bi lahko vsa ta bremena nosil s seboj. Bilo je dobro ali slabo, življenje pa gre naprej.«

Kako si pomagate po težki intervenciji, denimo takrat, ko človeku ne morete rešiti življenja?

»Pogovor je glavna nit, ki pomaga. Na voljo so tudi gasilski zaupniki, posebej usposobljeni za takšne pogovore. Če kdo med gasilci opazi, da ima sodelavec težave, ali če posameznik sam izrazi željo po bolj poglobljenem pogovoru, se mu to omogoči.

Tudi vajo na to temo smo že imeli. Predstavili smo, kako takšen psihološki pogovor poteka in kdo ga vodi. Za to so usposobljene osebe, ki delujejo na različnih območjih Slovenije.«

Ljudje od gasilcev pričakujemo pogum in mirnost. Vas je kdaj strah in kako poskrbite, da vas strah pri delu ne ovira?

»Adrenalin naredi svoje, veliko pa pomenijo tudi leta izkušenj. Ob tem moraš imeti malo na očeh še mlajše gasilce, da se ne bi preveč zaletavali in bi prišlo do kakšne nevarne situacije. Dejanja si morajo slediti v pravilnem vrstnem redu. Če nekaj narediš prehitro, lahko s tem otežiš naslednji korak ali ogroziš sebe in druge. Včasih je treba tudi počakati na dodatno pomoč. Vsega ne moreš narediti sam.«

Ko vam uspe rešiti življenje, hišo ali drugo premoženje, pa verjetno ostane posebno zadovoljstvo?

»Vsekakor. Osnovni namen gasilstva je pomagati drugim. Ko vidiš uspeh, h kateremu smo prispevali gasilci, te to osreči. Se pa danes na gasilce prelaga preveč stvari. Karkoli se zgodi, se sliši: »Gasilci bodo prišli.« Kot da samo čakamo na to. Tudi gasilci imamo svoje družine in obveznosti. Ampak pogosto je razmišljanje takšno: pokličimo gasilce, saj bodo prišli, pa še zastonj so.«

Kako bi lahko prostovoljne gasilce razbremenili?

»Težko bi jaz sam povedal, kako to urediti. To je vprašanje tudi za Gasilsko zvezo Slovenije. Saj bomo pomagali in naredili, ampak ne nas klicati še za pometanje ceste, ker jo je nekdo malo umazal. Takšne stvari bi lahko na drugačen način uredil tudi kdo drug, ne pa da se sproži alarm in gasilci letimo. Ogromno je stvari, ki niso takšnega pomena, da bi zahtevale naše posredovanje. Pred leti tega ni bilo toliko.«

Pri reševanju ste odvisni drug od drugega. Kako se med gasilci zgradi zaupanje?

»V operativni skupini društva vsak pozna vsakega, skoraj bi rekel, v dno duše. Zaupanje pa se gradi tudi na vajah. Vaja, vaja in še enkrat vaja. Pomembno je, kako resno ljudje jemljejo vaje, da potem na intervenciji niso prestrašeni in vedo, kaj morajo v določenem trenutku vzeti v roke. Enako je pri delu z mladino: več boš treniral, boljši bodo rezultati. Pomembna je tudi disciplina. Zame se začne že pri uri. Če se dogovorimo za neko uro, se je tudi držimo.«

Se po vaji, ko pospravite opremo, pogovorite tudi o napakah in tem, kaj bi lahko izboljšali?

»Vsekakor. Ta pogovor je ključnega pomena in se zgoditi biti čim prej, dokler so stvari še sveže. Pozneje se določene podrobnosti pozabijo, začneš tudi olepševati in razmišljati, kako bi kaj lepše povedal. Najbolje se je pogovoriti takoj, ko je vse še sveže.«

Oktober je mesec požarne varnosti. Katero nevarnost doma po vaših izkušnjah najpogosteje podcenjujemo?

»Še vedno ogenj. Mislimo si: »Saj ne bo nič.« Za trenutek odidemo stran od odprtega plamena in hitro lahko pride do dima in požara. Zato so pomembni javljalniki dima, ki se jih poudarja ob mesecu požarne varnosti.

O njih bi morali govoriti ves čas, da bi ljudem prišlo v zavest, da to ni modna muha, ampak potreba ob današnjem načinu življenja. Vse je hitro in napeto, nekaj pozabiš, odhitiš k drugemu opravilu. Ta majhna naprava, ki ni draga, pa lahko reši tebe in tvoje premoženje.«

Kako naj človek presodi, ali lahko začetni požar še poskusi pogasiti sam ali naj se raje umakne in pokliče gasilce?

»To je odločitev v tistem trenutku. Če gre za nekaj res majhnega in lahko varno pogasiš z ročnim gasilnim aparatom, lahko poskusiš. Ampak čim prej pokliči tudi vsem znano številko 112. Čuvaj sebe in zapusti prostor, če je treba. Seveda moraš gasilni aparat sploh imeti. Spet smo pri tem, koliko skrbiš za svojo varnost. V hiši bi ga moral imeti vsaj v nadstropju, če že ne več aparatov po hiši.«

Za gasilsko tradicijo pa poskrbite celo ob porokah. Kakšno darilo dobita mladoporočenca na šrangah, ki jih organizirate?

»Tako je, za gasilce organiziramo tudi poročne šrange, na katerih mladoporočenca v dar dobita trikilogramski gasilni aparat.«

Ko pridete na intervencijo, kaj lahko storimo ljudje na kraju dogodka, da vam olajšamo delo?

»Zelo pomembne so prve informacije: kaj se je zgodilo, kje se je zgodilo in ali je v objektu še kdo. Ljudje v paniki včasih pozabijo povedati kaj ključnega. Tudi živali rešujemo, ne samo ljudi. Pomembno je še, da nas ne motijo in ovirajo. Včasih se sliši tudi: »Pazi na to rožo, da je ne boš pomendral.«

Po intervencijah se gasilcem pogosto zahvalimo. Kakšna podpora vam pomeni največ?

»Nam ni do pohval. Da želimo pomagati, nam je v krvi, zato sem tudi aktivni krvodajalec. Ko sem bil na požaru na Krasu in ob cesti videl napise »Hvala« ter velike srčke, sem začutil, kako veseli so ljudje gasilske pomoči iz vse Slovenije.

Tam res vidiš, kaj jim pomenijo gasilci. Na proslavah in drugih dogodkih tega ne občutiš na enak način. Ko pa je cela vas ali mesto hvaležno, da je prišlo toliko gasilcev in pomagalo pogasiti požar, začutiš, kaj pomeni biti gasilec in pripadati svoji enoti.«

Se vam zdi, da ste prostovoljni gasilci v našem okolju dovolj cenjeni?

»Ja in ne. Smo cenjeni, ampak tudi druga društva in organizacije so pomembni za dobrobit celote. Kljub temu pa velja, kar sem že povedal: gasilce se kliče za karkoli.«

Če bi lahko ob mesecu požarne varnosti ljudem položili na srce eno samo stvar, kaj bi jim rekli?

»Čuvajte sebe in s tem boste čuvali tudi nas. Na pomoč!«