Tradicija tepežkanja ima globoke korenine, saj izvira iz časov, ko so ljudje verjeli v čarobno moč narave.   Tepežkanje je v preteklosti simboliziralo blagoslov, ki naj bi prinesel rodnost, življenjsko moč ter obljubo zdravja in sreče. V času naših babic in prababic je to bil blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi.Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat – udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – celo leto jih je namreč čakala nesreča. Pri vsaki hiši so dobili tudi skromna darila: jabolka, suhe hruške, pest orehov, kos potice ali kruha, klobaso, kasneje pa tudi kaj drobiža. Ta prastara šega je imela pomembno vlogo v življenju naših prednikov. Šibe, ki so jih otroci uporabljali med tepežkanjem, naj bi prinašale obilje in dobro počutje vsem – ljudem, živalim in celo drevesom. Odprtje vrat otrokom je bilo ključno, da bi se tako lahko v prihodnjem letu izognili nesreči.