Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tudi v juliju so življenje v Šaleški dolini zaznamovali številni posamezniki. Tokrat izpostavljamo tri kandidate, ki s svojim delovanjem pomembno prispevajo k razvoju, dobrobiti in prepoznavnosti lokalne skupnosti. O zmagovalcu meseca znova odločate vi, cenjeni bralci, z glasovnicami Našega časa, pa tudi poslušalci Radia Velenje, ki glasujete v živo.

Pokrovitelj izbora je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Zvonka Oblak, ekološka kmetovalka

Ljubezen do zemlje se pogosto začne že v otroštvu, v drobnih opravilih, prvih izkušnjah in spoznanju, kako dragocen je vsak pridelek. Tako se je začela tudi zgodba Zvonke Oblak z Ekološke kmetije EKO Mlinar, ki že 26 let na velenjski tržnici ponuja svoje doma pridelane izdelke in pridelke. Svoje otroške dni je preživljala pri stari mami na kmetiji v Ravnah pri Šoštanju, kjer je spoznavala delo z zemljo in pristne domače okuse. Svoje znanje je skozi leta pridobivala iz knjig, z izobraževanji ter predvsem z delom in preizkušanjem naučenega v praksi. Danes ga z veseljem deli s kupci, turisti in obiskovalci kmetije.

»S kupci smo skozi leta zgradili odnos, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in vzajemnosti. Naša kmetija je večkrat odprta za obiske, ekskurzije in izmenjavo znanja. Svetujem jim pri sajenju, pridelavi in pripravi hrane, jih seznanjam z novostmi in trendi, pri tem pa vedno ohranjam pridih domačnosti in pristnosti.« O svoji zelenjavi govori s posebno toplino, prav v tem se skriva njen odnos do zemlje: pridelati nekaj, kar ima svojo zgodbo, vonj, okus in predvsem veliko vloženega dela. Zanjo ekološko kmetovanje ni le način pridelave, ampak način življenja. Pomembno ji je, kaj vnašamo v svoje telo, pa tudi, kako je hrana pridelana in pripravljena. Prepričana je, da lahko z zdravo hrano veliko prispevamo k boljšemu zdravju in počutju ter da je pomembno te vrednote prenašati tudi na mlajše rodove.

»S tem, kar delamo, delamo dobro zase, za ljudi in naravo,« pravi. Pri ekološkem kmetovanju po njenem mnenju ni bližnjic. Rastline je treba opazovati, negovati in jim pustiti, da živijo v čim bolj naravnem ravnovesju. Prav zato je bilo skozi leta potrebnih veliko dela, časa, potrpežljivosti in nenehnega iskanja novih rešitev. Kmetijo je pred kratkim prevzel njen sin Matej, ki skupaj z ženo Matejo nadaljuje družinsko tradicijo ekološkega kmetovanja.

Zvonka pa že vrsto let aktivno deluje tudi v ekološkem združenju. S svojim delom tako veliko prispeva tudi lokalni skupnosti in k širjenju znanja o ekološkem kmetovanju. Želi, da bi ljudje vedeli, od kod njihova hrana prihaja in kako je pridelana. Pri tem poudarja pomen zaupanja med kmetom in potrošnikom ter odgovornega odnosa do hrane, zdravja in narave.
Zvonka Oblak s svojim delom in zgledom dokazuje, da lahko nekaj, kar se začne kot otroška izkušnja, prerase v življenjsko poslanstvo. Njena zgodba je zgodba o spoštovanju zemlje, kakovostni hrani in vrednotah, ki jih je vredno prenašati iz roda v rod.

Maks Petrič, inštruktor, jamar in jamarski reševalec

Maks Petrič je človek, ki ga je v podzemni svet pred leti pripeljala radovednost. Z jamarstvom se je srečal leta 2011, ko si je turistično ogledal Snežno jamo. Kmalu se je pridružil jamarjem v Topolšici, danes pa je predsednik Šaleškega jamarskega društva Podlasica Šoštanj, inštruktor, jamar in jamarski reševalec.

Ko govori o jamah, hitro postane jasno, da zanj jamarstvo ni samo šport ali hobi. »Je način življenja,« pravi. Podzemlje ga privlači predvsem zato, ker je drugačen svet. Svet, ki ga s površja ne poznamo in ga je težko opisati nekomu, ki ga sam ni doživel. V jamah raziskuje, opazuje in se uči, pomemben del njegovega dela pa predstavljajo tudi raziskave s področja geologije in hidrologije.

»Šaleška dolina in širše območje Šoštanja sta z jamami precej bogata. Razlog je v geološki podlagi – območje je kraško in apnenčasto, zato so pogoji za nastanek jam ugodni. Ob 50-letnici delovanja društva smo pripravili tudi pregled jam na območju občine Šoštanj in izdali knjigo Šoštanjske jame, v kateri so 103 jame. Pri raziskovanju smo ugotovili, da je pravzaprav vsaka jama nekaj posebnega. Ni tako, da bi bile pri nas najdaljše ali najgloblje jame, so pa vse posebne na svoj način.«

Jamarstvo marsikdo dojema kot nevaren šport, a Petrič poudarja, da varnost ni prepuščena naključju. Da nekdo postane jamar, mora skozi zahtevno usposabljanje, izobraževanja in praktično delo. Z vsakim korakom postaja bolj izkušen in s tem tudi varnejši. Kot inštruktor dobro ve, da v jamo ne gre vsakdo in da se tudi izbor jame prilagaja znanju in izkušnjam posameznika. Ekstremi niso sami sebi namen. »Ko učiš, moraš znati presoditi, koga kam peljati. Ne gre vsak kar v vsako jamo.« Prav znanje, izkušnje in premišljeno delo zmanjšujejo tveganja.

Njegova radovednost ga je skozi leta popeljala daleč – od domačih jam do odprav v tujino. Lani so bili na Kubi, letos jih čaka Makedonija, pripravljajo pa tudi visokogorske tabore in skrbijo za mlade, ki jih zanima ta nekoliko neobičajen svet pod zemljo. Tudi letošnje poletje bo za mlade jamarje zanimivo. Čaka jih petdnevni visokogorski tabor na Korošici. »Takšen tabor je nekaj posebnega, saj se tam ne moreš preprosto odpeljati domov. Ko si enkrat na gori, si tam. In prav to je čar. Tam si in uživaš tisti mir.« Če je v dolini poleti vroče, je na Korošici lahko ravno prav prijetno in hladno. Morda je prav to še ena posebnost jamarstva in gora – ko se umakneš iz vsakdanjega sveta, začneš stvari doživljati drugače. Maks Petrič je človek, ki ga je nekoč v jamo zvabila radovednost. Danes ga podzemlje vodi vedno dlje – v raziskovanje, izobraževanje, reševanje, druženje in nova doživetja. In čeprav je večino časa pod zemljo, pravzaprav ves čas raziskuje svet okoli sebe.

Zofija Šuligoj, predsednica MČ Levi breg Velenje vzhod

Zofija Šuligoj je Šoštanjčanka po srcu, Velenjčanka po življenjski poti in predvsem človek, ki že desetletja povezuje ljudi, kulturo, dediščino in lokalno skupnost. Odraščala je s štirimi sestrami v povezanem in delovnem okolju, v katerem so se zgodaj naučile odgovornosti, medsebojne pomoči in skromnosti. Prav družina in z njo oče Ivan, ki je bil pletar, sta pomembno zaznamovala njen odnos do dela, domače obrti in kulturne dediščine.
Po šolanju in zaposlitvi v trgovski dejavnosti je leta 1993 stopila na samostojno podjetniško pot. V Velenju je odprla papirnico Pentlja, pozneje pa svojo dejavnost preselila v Šoštanj, kjer je delala do upokojitve. Ljudje so jo poznali ne le po ponudbi trgovine, temveč tudi po prijazni besedi, pripravljenosti pomagati in občutku za sočloveka. Iz ene takšnih pobud je nastal tudi dobrodelni koncert za hudo bolno deklico, ki je s pomočjo skupnosti doživela srečen razplet.

Kultura jo spremlja že od otroštva. Pela je v pevskih zborih, med drugim več kot dve desetletji v Mešanem pevskem zboru Svoboda Šoštanj, sodelovala pri kulturnih organizacijah in kot kulturna animatorka pripravljala različne prireditve. Tudi po upokojitvi ostaja zelo aktivna. V delo lokalne skupnosti se je vključevala že pred upokojitvijo, pri tem pa ji je bila pomembna vzornica Anica Šuligoj, kasneje njena tašča, ki je uspešno povezovala otroke in mladino v DPM Edvarda Kardelja.

Zofija že četrti mandat deluje v svetu Mestne četrti (MČ) Velenje – Levi breg vzhod, zadnja dva mandata je njegova predsednica. Čeprav je MČ po površini najmanjša v Velenju, v njej živi med okoli 4.000 prebivalci kar 14 narodnosti.
Zofija si prizadeva predvsem za povezovanje prebivalcev in ustvarjanje prijetnega skupnega prostora. V MČ deluje sedem društev. Pripravljajo številne dogodke – otroški pustni karneval, izmenjave semen in sadik, prvomajsko budnico, predavanja, praznik mestne četrti, festival palačink, prižig prazničnih lučk in druge prireditve. Leta 2019 je zaživel projekt Ocvetličimo.si, ki je kasneje prerasel v Turistično društvo Mozaik Velenje. Zofija je ob ustanovitvi društva leta 2024 prevzela njegovo predsedovanje.

Pomemben del njihovega delovanja je lokalni časopis Info Mozaik. Aktivna je tudi na področju kulture. Skupaj s KO ZB za vrednote NOB Levi breg vestno skrbi za spomenik Edvarda Kardelja, ki stoji v MČ. Je članica Zgodovinsko-etnološke skupine in predsednica Komisije za kulturo pri Šaleški pokrajinski zvezi društev upokojencev. Sodeluje pri organizaciji pevskih srečanj, literarnih večerov, medgeneracijskih dogodkov ter pri izdaji časopisa Upokojenec.

Prosti čas si kljub številnim obveznostim zna vzeti. Rada obiskuje gledališče, koncerte, veliko ji pomeni druženje s sorodniki, prijatelji in sosedi. Z možem Markom se rada odpravita tudi na kakšen izlet ali potovanje. Pravi, da je pravo razkošje družiti se z ljudmi, ki so veliko izkusili, in ti lahko veliko dajo, če jim znaš prisluhniti.