Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Velenjčanka Kaja Avberšek je vizualna umetnica, ilustratorka, striparka in oblikovalka, ki s prepoznavnim umetniškim izrazom povezuje risbo, besedo, prostor in različne umetniške medije. Njena dela nastajajo doma in v tujini, del ustvarjalnega navdiha pa črpa tudi iz okolij, v katerih živi. Trenutno ustvarja v Madridu, kjer s svojo družino biva drugo leto. Kot pravi, jo pri ustvarjanju močno zaznamujejo ljudje, kraji in občutki, ki jih doživlja na različnih koncih sveta.

»Okolje vpliva na moje delo, barve, vonje, občutke in način izražanja. Zanimivo je bilo spoznanje, da drugi v tvojem delu prepoznajo elemente slovenske oziroma slovanske dediščine, česar sama prej nisem zavestno opažala. Tega se prej sploh nisem zavedala, a očitno je del mene in se skozi umetnost pokaže,« pove ter doda, da se je v Madridu dobro znašla, čeprav jo občasno spremljajo tudi kulturne razlike.

Ko Kaja postane Kaha

Ko jo vprašam, kako se predstavi Špancem, se nasmehne ob dejstvu, da je že njeno ime za marsikoga nekoliko nenavadno. »Najprej povem svoje ime. To je zanje precej komplicirano, ker se j prebere kot h in sem takoj Kaha, kar pomeni škatla ali pa blagajna, kar mi ni preveč všeč,« pove v smehu.
Ko razloži, da prihaja iz Slovenije, pogosto naleti na zanimive odzive. »Skoraj vedno ne vedo ali pa mislijo, da vedo, pa mislijo, da sem iz Estonije. To je tipično,« pravi. Španci jo pogosto tudi najprej vprašajo, kaj počne, sama pa se vedno manj rada opredeljuje zgolj z enim nazivom. »Lahko rečem, da sem vizualna umetnica, a se ne želim preveč omejevati. Umetnost je zame širša – trenutno, na primer, ustvarjam knjigo, nekakšno grafično novelo, v kateri se prepletajo strip, poezija in različni načini pripovedovanja.«
Prav zaradi tega se je začela tudi sama drugače pogovarjati z ljudmi. Vedno manj jih sprašuje, kaj delajo, saj meni, da človeka lahko spoznamo na veliko več načinov. »Zdi se mi, da veliko ljudi tudi dela nekaj drugega, kot pa to, kar ta človek je. Zato se mi zdi zanimivo, če človeka ne gledamo samo skozi njegovo delo.«

Umetnost zanjo tako ni le ustvarjanje podob, ampak način življenja in opazovanja sveta. »To je neka umetnost življenja, ki me vedno bolj privlači – biti umetnik, ampak videti stvari veliko širše, vedno širše.«
Ideje pa ne prihajajo vedno načrtovano – pogosto se pojavijo takrat, ko jim prisluhne. »Začutim neko željo, neki zgib,« pove o nastajanju novih projektov. Kot poudarja, človeka ne oblikuje le njegovo notranje doživljanje, ampak tudi prostor okoli njega – barve, vonji, ljudje in kultura, s katero se srečuje.

Ustvarjanje se začne s poslušanjem sebe

Pri novi knjigi je najprej vedela le, da mora nastati nekaj, povezano z naravo. »Čutila sem od znotraj. Mislim, da sem se naučila vedno bolj zaupati svoji intuiciji ali poslušati telo, kaj mi reče. In mi je reklo, da mora biti nekaj o naravi.« Razmišljala je o rastlinah, živalih in različnih podobah narave, nato pa je v trenutku tišine ugledala jasno podobo. »En dan sem sedela v tišini in je prišla jasna ideja, da mora biti o gozdu in gobah. In v bistvu bo o gozdu in gobah.«

Kot pravi, se podobno dogaja tudi pri drugih projektih, kadar ustvarja iz lastne pobude. »Če je naročilo, seveda delam, kar je naročeno. Če pa je nekaj, kar pride od mene, se mi po navadi pojavi kot neka misel med sprehodom ali v neki tišini. Mislim, prave stvari tako pridejo, se nekje pojavijo.«
V zadnjem času naročniki od nje pogosto ne iščejo več zgolj določene ilustracije ali oblikovanja, ampak predvsem njen prepoznaven izraz. »Mislim, da želijo moj izraz. Zadnji čas delam z ljudmi, s katerimi smo že veliko in dolgo časa sodelovali, in oni vedo, kdo sem in kaj približno bo od mene prišlo.«
V odgovoru na vprašanje, na katero svoje delo je najbolj ponosna, ne izpostavi posamezne ilustracije, knjige ali projekta. »Najbolj ponosna sem na sina Kalina,« pove najprej, nato pa razmisli še o umetniškem delu in svoji poti. »Vedno širše gledam na to, kaj je moje delo ali poslanstvo, kaj je umetnost in kaj je kreativnost. Mogoče se sliši banalno, ampak to čutim.« Pravi, da se včasih niti sama ne zaveda več, koliko projektov je za njo, dokler se občasno ne ustavi in pogleda nazaj. »Včasih pozabim, kaj vse sem že naredila. Potem pa moram narediti en tak pregled vsega, kar sem ustvarila, in vidim, kaj vse se je že nabralo in kako se je moj izraz spreminjal.« Tako težko izpostavi samo eno delo, na katerega bi bila najbolj ponosna.

Doma je dobila temelje

Življenje v tujini in nove izkušnje so močno vplivali tudi na njen pogled na umetnost, ustvarjalnost in samo sebe. Pravi, da ji je znanje, ki ga je pridobila v Sloveniji, dalo trdne temelje, a največji vir moči vidi v sebi. V primerjavi z Velenjem je Madrid ogromno mesto, čeprav se komu, ki prihaja iz še večjega urbanega okolja, morda zdi povsem drugače.

Ko se vrne v domače Velenje, pa se v njej prebudijo drugačni občutki. »Ko pridem v Velenje, seveda čutim nekaj prijetnega, ker je tukaj moja družina – starši, brat, babi, teta. Čutim pa tudi nekaj drugega, kot neko rahlo regresijo. Kot da pridem pogledat nekaj, kar sem jaz že bila in iz tega šla.«
Prizna, da jo vrnitev v domače okolje včasih tudi zaboli. »Čutim, da se jaz malo skrčim, ko pridem sem. Kot da se nekaj znotraj mene malo zapre.« Pri tem ne govori le o velikosti mesta, ampak predvsem o občutku prostora in energije, ki jo doživlja. »Mogoče je to več stvari – velikost mesta, pa tudi to, da sem prišla v nekem malo žalostnem trenutku, ko je veliko stvari razkopanih in spremenjenih. Vidim pa tudi stvari, zaradi katerih sem se z veseljem vračala – na primer, šla sem rada na kavo v Luciferja, imela sem neke svoje točke, ki jih zdaj ni več. In potem pride neka žalost, neka melanholija.«
Kljub temu pravi, da jo prav primerjava različnih okolij veliko nauči o ljudeh in o sebi. »Navajena sem na neko večjo odprtost. Ko vidim in čutim, da lahko izrazim vse, kar v svoji esenci sem. Ko pridem sem, pa včasih začutim, da ne morem izraziti vsega tega, kar sem. To je mogoče malo boleča resnica, ampak to je moj občutek.« Ob tem poudari, da ne gre za vprašanje, katero okolje je boljše, ampak za to, da se ljudje razlikujemo in nas različni prostori različno nagovarjajo. »Mislim, da se to zgodi veliko ljudem. Ljudje smo različni. Nekateri prostori nam bolj ustrezajo, drugi manj. V Španiji oziroma med ljudmi, ki živijo tam, čutim neko večjo odprtost duha, odprtost misli, in to mi zelo ustreza.«

Vsi kraji, v katerih je živela, so del nje

Kaja Avberšek se je v zadnjih letih večkrat selila, trenutno je torej njen dom Madrid. Kot pravi, jo življenje v tujini bogati predvsem zaradi drugačnega pogleda na ljudi, okolje in odnose. »Pri Špancih čutim eno tako globoko nežnost. Nekaj drugega je. Seveda so ljudje različni, ampak neka splošna energija, ki jo jaz zaznam, je bolj prijazna, bolj odprta,« pove. Prav ta odprtost in drugačen pogled na svet sta ji omogočila tudi boljše razumevanje same sebe in okolja, iz katerega prihaja.

»Če si ves čas v določenem okolju, ga ne vidiš več. Tudi če si ves čas sam s sabo, se ne vidiš več. Zato imamo druge ljudi, da skozi njih uvidimo sebe,« razmišlja. Kot pravi, je fizična razdalja pomembna, saj človeku omogoči bolj objektiven pogled. »Mislim, da je pomembno iti stran in biti nekaj časa drugje. Jaz bi vsakemu človeku priporočila, da gre iz svoje domovine ali iz svojega varnega okolja. Ker je varno okolje velikokrat zlata kletka.«
Ob tem poudarja, da ne misli kratkega turističnega obiska, ampak pravo izkušnjo življenja v drugem okolju. »Ne tako, da greš nekam za en teden ali štirinajst dni, ampak da si tam mesec, dva, tri mesece, in čutiš, kako je biti tujec. Kako ljudje gledajo nate samo zato, ker prihajaš iz neke države, o kateri mogoče nič ne vedo. Takrat začneš drugače gledati na ljudi, na tujce in na svet.«

Ta odmaknjen pogled ji je pomagal tudi pri razumevanju slovenske in velenjske mentalitete. Kljub temu pa pravi, da svojega izvora ne zanika – nasprotno, ga sprejema kot pomemben del svoje identitete. »Vse, kar sem, kjer sem živela, kar je v meni, vsi kraji – vse to je del mene. Velenje in Slovenija sta nekaj, kar je znotraj mene. Ni treba, da je nekje direktno napisana beseda Velenje ali Slovenija, ampak se to vidi skozi izraz.« Kot pravi, ji je prijateljica s Portugalske nekoč povedala, da se v njenem delu čuti, od kod prihaja. »Rekla mi je, da karkoli narišem, ona čuti, da sem od tam. In že to se mi zdi ogromno bogastvo.«

Človek je narava

Njena nova knjiga, ki naj bi izšla proti koncu leta, bo posvečena naravi. »Ta knjiga prinaša širši, mogoče pa tudi zelo intimen pogled na naravo in človeka. Mislim, da se moramo vedno bolj zavedati, da mi nismo ločeni od narave – mi smo narava.«
Posebej jo navdihujejo glive, ki jih po njenem mnenju še vedno premalo poznamo. »Gobe so nekaj, kar zelo slabo poznamo. Glive so starejše od vsega živega in preživijo skoraj vse. Povezujejo drevesa, povezujejo cel gozdni sistem.« Kot pravi, nas lahko prav glive veliko naučijo o odnosih med ljudmi.
»Ko pogledamo, kako sodelujejo med sabo, kako si pomagajo, kako prenašajo informacije in hrano, se lahko vprašamo, kaj bi se ljudje lahko naučili od teh starodavnih sistemov – o povezovanju, solidarnosti in pomoči.« Eden od primerov, ki jo posebej nagovarja, je povezovanje dreves prek glivnih mrež. »Mati drevo lahko začuti, da hčerka drevo oboleva, in ji nekaj pošlje. To je znanost, to ni izmišljena stvar.« V tem vidi tudi pomembno sporočilo svoje knjige.