Naš čas

Renata Meh iz Šmartna ob Paki se s šivanjem profesionalno ukvarja od leta 2015, ko je odprla svojo obrt. Danes, po več kot desetletju dela, pravi, da vodi stabilno in uspešno zgodbo, čeprav razmere za male podjetnike niso vedno enostavne. »Za tako majhno podjetje, kot je moje, z enim zaposlenim, so obremenitve precejšen zalogaj,« pove iskreno. Kljub temu ima dela dovolj, predvsem zato, ker obvlada zahtevnejša popravila, ki jim je danes kos vse manj ljudi.

Šivanje ji je bilo položeno v zibelko

Šivanje zanjo nikoli ni bilo le poklic, temveč način življenja. Že v srednji šoli si je sama izdelovala oblačila, doma pa je prve korake naredila na šivalnem stroju. »Mislim, da mi je bilo to položeno v zibelko,« pravi. Danes svoj poklic opisuje kot nekaj, kar jo vsak dan znova osrečuje: »Vsak dan je drugačen, kot da bi šla vsak dan na novo potovanje.«

Recikliranje oblačil kot način življenja

Posebnost njenega ustvarjanja je predelava oblačil. Ne vidi smisla v kupovanju vedno novih kosov, saj meni, da je tekstila na svetu že preveč. »Če odpremo omaro, imamo vedno nekaj kosov, ki jih stalno nosimo, ostalo pa samo stoji,« pravi. Prav zato ljudi spodbuja, naj stare kose prinesejo v predelavo, kjer lahko dobijo novo, sodobno podobo. Pri tem ne gre le za estetiko, temveč tudi za odgovornost do okolja. Predelava oblačil pomeni manj odpadkov in manjšo porabo naravnih virov. Kot poudarja, lahko že z recikliranjem 50 parov kavbojk prihranimo približno 400.000 litrov vode in preprečimo izpust ene tone ogljikovega dioksida. »Predelava ni trend, ampak nujen korak k bolj trajnostni prihodnosti.«

Vsak kos nosi zgodbo

Še posebej jo navdihujejo oblačila z osebno zgodbo. Pogosto ustvarja iz kosov, ki so bili za lastnike čustveno pomembni – iz starih plaščev, družinskih oblačil ali celo spominov na pokojne bližnje. »Včasih smo kar objokani, preden sploh začnem delati,« pove. Takšni projekti niso le šivanje, ampak proces, ki povezuje preteklost in sedanjost. Prav zato svojih najljubših kosov nikoli ne zavrže. Hrani jih kot spomin na določena življenjska obdobja. »Ko pogledam oblačilo, točno vem, kje sem bila in kako sem se počutila.«

Poklic, ki zahteva znanje in občutek za ljudi

Delo šivilje je veliko več kot le tehnična spretnost. Renata poudarja, da moraš znati prisluhniti človeku in razumeti njegove želje. »Moraš biti malo psiholog, malo svetovalec, malo prodajalec – predvsem pa ustvarjalec,« ugotavlja. S strankami pogosto vzpostavi poseben odnos, ki presega običajno poslovno sodelovanje. »Ne morem več reči, da so to samo stranke. Postanejo prijateljice in zaupnice,« pove. Prav to zaupanje ji daje dodatno motivacijo in občutek, da dela nekaj prav.

Rokodelce bi morali bolj ceniti

Kljub zanimanju mladih opozarja, da je pot do znanja dolga in zahtevna, zato se za ta poklic odloča vse manj ljudi. »Idejo narisati zna skoraj vsak, spraviti jo s papirja na blago in na človeka pa je dolga pot,« poudarja. Šivilj danes primanjkuje, še posebej takih, ki obvladajo zahtevnejša popravila in predelave. Po njenem mnenju bi morali rokodelske poklice bolj ceniti in podpirati, saj predstavljajo pomemben del kulturne dediščine.

Dediščina, ki živi naprej

Posebej ji je v ponos dejstvo, da je svoj način razmišljanja prenesla tudi na hčerko, ki kot notranja oblikovalka tudi sama uporablja prenovljene materiale. »Če to prenesemo na naslednje generacije, smo naredili nekaj dobrega,« pravi. Njeno delo tako ni le ustvarjanje oblačil, temveč širše sporočilo o odgovornosti, spoštovanju materialov in vrednosti ročnega dela. Renata Meh s svojo zgodbo dokazuje, da lahko tudi majhni koraki – kot je predelava enega kosa oblačila – prispevajo k večjim spremembam.