Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsaka skupnost ima ljudi, ki s svojim delom, predanostjo, srčnostjo ali pogumom pustijo sled. Včasih so zelo vidni, drugič svoje delo opravljajo daleč od žarometov. A prav zaradi njih je življenje okoli nas bogatejše, prijaznejše in bolj povezano.

Tudi avgusta smo v izbor za osebnost meseca uvrstili dva izjemna posameznika in posameznico. Tri različne zgodbe, tri različne življenjske poti, a nekaj jim je skupno: vsak na svoj način prispeva k dobrobiti skupnosti in dokazuje, da posameznik lahko naredi veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled.

Izbor omogoča Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Bojan Gavez, predsednik Čebelarske družine Ravne–Šoštanj

Bojan Gavez svoje življenje najraje opiše preprosto: poleg družine ima najraje svoje čebele. Čebelarstvo je zanj veliko več kot hobi, je način življenja, ki mu prinaša veselje, sprostitev, pa tudi številne odgovornosti. Čebelarska družina Ravne–Šoštanj letos praznuje 120 let delovanja, na kar so njegovi člani še posebej ponosni.

»120 let ni tako malo. Ponosni smo na številne generacije čebelarjev, ki so se s tem ukvarjali pred nami, pa tudi na vse, ki danes delamo v društvu,« pravi Gavez. Pomemben del njihovega delovanja je tudi skrb za prihodnje generacije.

Veliko pozornosti namenjajo mladim in sodelujejo predvsem z Vrtcem Šoštanj, saj želijo otrokom že zgodaj približati svet čebel in pomen njihovega ohranjanja. »Čebela brez čebelarja danes skoraj ne preživi več,« poudarja. Ob visokem jubileju so v društvu pripravili številne dogodke.

Sodelovali so pri predstavitvi dokumentarnega filma Življenje v panju, ki ga je pripravil Peter Vrčkovnik, povezali so se z Muzejem Velenje pri razstavi o čebelarstvu, pred kratkim pa so pripravili tudi osrednjo prireditev ob 120-letnici društva in medeno tržnico oziroma Družinski čebelarski dan v Šoštanju, kjer so obiskovalcem približali delo čebelarjev in čebelje pridelke.

Trenutno skrbi za kar 65 svojih čebeljih družin, iz katerih letno pridela približno tono in pol do tri tone medu. Letošnjo sezono ocenjuje kot zelo dobro oziroma nadpovprečno, kar je po več slabših letih še posebej razveseljivo. Ko ni pri čebelah, največ časa namenja družini.

Zaposlen je na Osnovni šoli Šoštanj, kjer sicer opravlja tehnično delo, a je vsakodnevno v stiku z otroki. Prav povezovanje čebelarstva z mladimi vidi kot lepo priložnost, da jim približa svet čebel in pomen njihovega ohranjanja. Za sprostitev pa je pred kratkim odkril še nov hobi – motociklizem. Kot pravi, je tudi vožnja z motorjem priložnost, da se človek nekoliko odklopi in »olajša dušo«.

Brigita Šinigoj, psihologinja, predsednica Društva Hiša

Brigita Šinigoj svoje delo razume predvsem kot človeško poslanstvo. Biti človeku v oporo, ga razumeti in mu pomagati, da naredi naslednji korak. To je tisto, v čemer vidi smisel svojega dela in življenja. Njena pot na področje socialnega varstva ni bila vnaprej začrtana. Po gimnaziji je študirala psihologijo, nato pa jo je življenje postopoma pripeljalo do dela z ljudmi v stiski.

Že kot mladostnico jo je privlačil »drugi svet«, danes pa pravi, da je prav v možnosti pomagati drugim našla svoje poslanstvo.
Pri delu z ljudmi, ki se znajdejo v težkih življenjskih okoliščinah, ne išče hitrih odgovorov in ne sodi. Vsakega človeka vidi predvsem kot posameznika z lastno zgodbo, ozadjem in razlogi, ki so ga pripeljali do določene točke.

»Vsak človek ima svojo zgodbo. Da bi ga vrednotili zgolj na podlagi njegove življenjske situacije, se mi zdi nesmiselno,« pravi.

Ljudje po njenem mnenju prehitro obsojamo, še posebej takrat, ko zgodbe drugega ne poznamo. Ko jo spoznamo, se lahko vprašamo tudi: Kdo sem jaz, da bi sodil? Morda je prav v tem začutila tudi smisel svojega življenja – da lahko nekomu pomagaš in mu stojiš ob strani.

Čeprav jo zgodbe ljudi včasih spremljajo tudi po koncu delovnega dne, zna najti čas zase. Najraje je v naravi, rada se sprehaja, sestavlja sestavljanke, med njenimi priljubljenimi načini sprostitve pa je tudi curling.

»Zgodbe ljudi sicer včasih nosim s seboj in o njih razmišljam bolj, kot bi bilo potrebno. Včasih jih predelujem celo v sanjah in iščem različne možnosti, kako bi lahko komu pomagali. Vendar pa mora biti prosti čas tudi zares moj čas, čas, ko se sprostim.«

Pomemben korak za uporabnike Društva Hiša je bila tudi selitev v nove prostore, ki jim omogočajo boljše in predvsem dostojnejše pogoje bivanja. »Ne gre samo za prostor, ampak za dostojanstvo človeka,« poudarja. »Prostorski pogoji so zdaj ustreznejši in bolj dostojni. To je za ljudi, ki so se že tako znašli v težki življenjski situaciji, zelo pomembno.

Dostojno okolje je namreč več kot le streha nad glavo, človeku daje tudi občutek vrednosti in varnosti.« Prihodnost jo skrbi, saj meni, da bodo brezdomstvo, revščina in socialna izključenost ostali velik izziv.

Franc Pusovnik, kinolog in ljubitelj konj

Franc Pusovnik iz Šenbrica je s Kinološkim društvom Velenje, ki letos obeležuje 50 let delovanja, povezan že skoraj štiri desetletja. Član društva je od leta 1985, licenco za inštruktorja pa je pridobil leta 1989. Danes je inštruktor za programe IPO 1, 2 in 3, pripravlja tekmovalce ter pomaga tudi lastnikom psov, ki se soočajo z vedenjskimi težavami.

»IPO, ki mu v Sloveniji pogosto pravimo tudi klasika, je eden najstarejših kinoloških športov in je namenjen delovnim pasmam. Sestavljen je iz treh disciplin – sledenja, poslušnosti in obrambe – ter predstavlja preizkus delovnih sposobnosti psa. Za takšen program mora biti pes zdravstveno in karakterno primeren. Ne more biti vsak pes primeren za ta program. Imeti mora dober karakter, ustrezen plenilski nagon in ne sme biti streloplašen,« pojasnjuje.

Posebno mesto v njegovem življenju imajo nemški ovčarji, s katerimi se ukvarja že približno 35 let. Ob šolanju in tekmovanjih je sodeloval tudi pri delu s službenimi psi ter pomagal policijskim enotam pri pripravi psov in vodnikov. »Noben pes se ne rodi agresiven. Veliko napak naredimo vodniki,« pravi.

Zagovarja predvsem pozitiven pristop, pri katerem se pravilno vedenje nagrajuje, pomembna pa sta jasna komunikacija in razumevanje psa. V skoraj štirih desetletjih se je po njegovih besedah kinologija precej spremenila.
Današnje šolanje temelji predvsem na komunikaciji, pravilnem vedenju in zaupanju med vodnikom in psom.

Tudi priljubljenost pasem se spreminja – vse pogostejši so border colliji in belgijski ovčarji, nekoč pa so bili bolj zastopani rotvajlerji, dobermani in druge službene pasme.

Njegova druga velika ljubezen so konji, s katerimi se ukvarja že približno 28 let. Ima štiri svoje konje, jahanje pa mu predstavlja predvsem sprostitev in čas za dušo. Kinologija in ljubezen do živali, tako že desetletja pomembno zaznamuje njegovo življenje. Temu je prilagodil tudi službo in prosti čas. Kot pravi sam: »Brez tega nisem Franc.«