Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Med sprehodom skozi Staro Velenje lahko na enem izmed kamnitih portalov, ki krasijo vhode trških hiš, opazimo napis, ki sporoča, da je 26. maja 1801 trg v celoti pogorel. Napis »Den 26. Mai 1801 ist hir der markt ferprunen.« je vklesan v preklado kamnitega portala stanovanjske stavbe, ki danes nosi hišno številko Stari trg 16. Domačini jo poznajo kot Kajtnerjevo hišo ali kot staro občinsko stavbo, saj je dolga desetletja služila kot sedež občine. V delu Špancir po starem Velenju lahko preberemo, da so bili v njej pisarna občine Velenje, prostori za občinskega tajnika (dolga leta pred drugo svetovno vojno je bil to Andrej Taušič) in na koncu zgradbe še občinski zapor. Tu naj bi stanoval tudi občinski policaj Beno Lukman, sicer poznan velenjski pevovodja. Kasneje so bili občinski uradi preseljeni v eno najlepših hiš v Starem Velenju, ki sedaj nosi naslov Stari trg 19. Ta stoji na nasprotni strani Kajtnerjeve hiše, nekoliko bolj proti zahodu. Med vojno je v njej imela svoj sedež žandarmerija, po vojni pa milica oziroma policija. Danes so v stavbi prostori KS Staro Velenje, od leta 2011 na tej lokaciji deluje tudi Hiša mineralov, ki je ena izmed enot Muzeja Velenje.

Hitra požarna obnova

Obnova trga po katastrofalnem požaru, v katerem je na začetku novega stoletja pogorelo celotno naselje s cerkvijo vred, je bila relativno hitra. Če je v trgu Velenje sredi 18. stoletja (po popisu iz leta 1754) v 16 gospodinjstvih živelo 82 ljudi, je v prvi polovici 19. stoletja številka, ki sicer vključuje tudi Pesje, Podgorje, Preloge in Staro vas, narasla na 28 gospodinjstev oziroma 31 hiš, v katerih je živelo 147 prebivalcev. Ti so skupaj redili 30 konj in 46 krav (C. Schmutz, 1823). Še nekoliko kasneje (J. A. Janisch, 1885) je na območju tedanje občine Velenje stalo že 134 hiš, v katerih je prebivalo 770 posameznikov, medtem ko je v samem velenjskem trgu stalo 35 v glavnem enonadstropnih ter zidanih hiš. V njih je živelo 266 ljudi. Številne hiše, ki so bile prej pritlične in precej podobne kmečkim domovanjem – Fran Mlinške piše, da je splošni znak starih poslopij nizek vhod oziroma sploh nizek strop in da je tako poslopje v trgu še predvsem tedanja občinska pisarna ali urad. – so torej dobile novo nadstropje, pri čemer so bila pritličja stavb namenjena gospodarski dejavnosti, nadstropja pa bivalnim prostorom. Velenje je po obnovi tako mnogo bolj dajalo vtis (sicer provincialnega) trga, v katerem je na začetku 20. stoletja poleg občinskega urada, orožniške postaje, pošte in brzojavnega oziroma telegrafskega urada delovalo še nekaj gostiln (po podatkih iz leta 1903 naj bi jih bilo v Velenju kar sedem), en hotel, žaga, mlin, pekarna, trije krojači in še kaj.

Majski požar leta 1801 je močno predrugačil podobo trga, seveda pa to ni bil edini požar, ki ga je prizadejal skozi stoletja; ne nazadnje korenine trga segajo daleč nazaj, v sredino 13. stoletja. V »pepel« naj bi ga spremenili tudi Turki, ko so leta 1643 pustošili po rodovitnih predelih Šaleške doline. Potem ko naj bi dvakrat neuspešno oblegali grad Velenje, je žrtev njihovega besa postal velenjski trg ob njegovem vznožju.

Literatura: Jože Hudales, Šaleška dolina v 18. in 19. stoletju, v: Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje: Mestna občina, 1999, str. 243 –298; 298; Jože Hudales st. in Jože Hudales ml., Špancir po starem Velenju, Velenje: Velenjska knjižna fundacija, 2022, str. 171–173; Kažipot skozi Šoštanj, Šoštanj: Olepševalno društvo, 1903; Trgovski in obrtniški kažipot po slovenskem Štajerskem, Celje: Občeslovensko obrtno društvo, 1905.

Naš čas