A.G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Naš čas za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pozneje je postal poklicni pilot pri Geodetskem zavodu Slovenije, danes pa je inštruktor letenja, ki tudi po upokojitvi še vedno leti in redno obnavlja pilotsko licenco.

Pri šestnajstih prvič sam v nebo

»Prvi let mi je zagotovo najbolj ostal v spominu. Bili smo v Celju, zgodaj dopoldne. Ko so me vprašali, ali bi šel sam, sem seveda rekel, da bi. O kakšni nervozi takrat niti nisem razmišljal. Inštruktor je pred vzletom izstopil iz pilotske kabine in kot šestnajstletnik sem ostal sam v letalu. Opravil sem svoj prvi samostojni let,« se spominja. »Strahu takrat ni bilo veliko. Morda tudi zaradi mladosti,« še doda.

Letalstvo se je v petih desetletjih močno spremenilo. V času njegovih začetkov sta prevladovala jadralno in motorno letenje, danes pa se jima pridružujejo ultralahka letala, baloni, jadralna padala in številne druge oblike letenja.

Spremenila se je tudi pot do pilotske licence. Nekoč je bilo treba začeti v aeroklubu in se najprej dokazati. Sistem je bil tesno povezan tudi z vojsko, ki je med mladimi piloti iskala bodoče rezervne pilote. Danes lahko kandidat poišče letalsko šolo, opravi zahtevano usposabljanje in izpite ter pridobi licenco.

V letalu ni prostora za druge misli

Čeprav se je tehnologija spremenila, ena stvar ostaja enaka, letenje zahteva popolno zbranost. »V letalstvu je koncentracija zelo pomembna. V letalu ni prostora za razmišljanje o drugih stvareh.

Kolega pilot, ki sem ga inštruiral, mi je nekoč dejal, da je letenje zanj sprostitev, ker med letom preprosto ne more razmišljati o ničemer drugem. Letenje je resna stvar.«

Ko vprašamo Jandroka, katero od obdobij njegove petdesetletne letalske poti mu je bilo najljubše, enega samega ne more izbrati. Na začetku so leteli v Celju, nato v Slovenj Gradcu. »Bili smo nekakšni ptički brez gnezda, saj v Lajšah takrat še ni bilo letališča,« se nasmehne.

Lepi so spomini na prve samostojne polete, ko je kot mlad fant osvajal tehniko letenja. Pozneje je kot pilot motornega letala prevažal ljudi nad Šaleško dolino. Takrat je bilo za panoramske polete veliko zanimanja, danes ga je po njegovih besedah precej manj.

Novo poglavje je prineslo delo pri Geodetskem zavodu Slovenije. Letel je tudi v tujini in iz zraka spoznaval številne kraje. Danes, ko je upokojen, pa mu poseben izziv predstavlja delo inštruktorja. »Vsak kandidat za pilota je drugačen. Vsak ima svoje značilnosti, nihče ni enak drugemu in vsakemu se moraš znati prilagoditi.«

Za letenje ni nikoli prepozno

Leta sama po sebi niso ovira, da bi človek postal pilot. Ključno je predvsem zdravstveno stanje. »Če imate ustrezno zdravniško spričevalo in izpolnjujete kriterije, lahko letite. Najstarejši kandidat, ki smo ga učili, je bil star 72 let in je uspešno opravil izpit.«

Kaj pa človeka naredi dobrega pilota? »Pomembna sta talent in vztrajnost.

Treba je biti dosleden in stvari v letalstvu jemati resno.« Sam v petdesetih letih ni nikoli resno pomislil, da bi letenje opustil. »Letel bom, dokler mi bo to omogočalo zdravniško spričevalo.«

Tam zgoraj težave ostanejo na zemlji

Tisoči ur nad tlemi človeku ponudijo pogled na svet, ki ga večina pozna le skozi okno potniškega letala. Jandrok pravi, da pogled iz pilotske kabine do neke mere spremeni tudi pogled na življenje. »Pravijo, da zemeljske težave tam zgoraj, med oblaki, deloma izginejo.«

Najlepšega poleta ne more izbrati. Veliko je takšnih, ki ostanejo v spominu. Posebni so večerni leti in sončni zahodi. A nebo ne ponuja vedno samo romantike. Pridejo močna turbulenca, slabo vreme in zahtevne razmere. Poklicni piloti morajo leteti tudi takrat in prav v takšnih trenutkih pridejo do izraza izkušnje.

Ga je bilo v vseh teh letih kdaj strah?

»Tako, da bi zaradi strahu zablokiral, nikoli. Vedno pa mora biti prisotna zdrava mera strahu, da stvari med letom potekajo tako, kot morajo. Gre bolj za spoštovanje do letenja kot za pretiran strah.«

Ognji na nebu, ki bi lahko utonili v pozabo

Jandrokovo življenje z letalstvom pa ni povezano samo s pilotiranjem. Z Igorjem Hrastnikom je soavtor knjige Ognji na nebu, v kateri sta zbrala zgodbe, povezane z letalstvom nad našimi kraji med drugo svetovno vojno.

»Zanimiva je predvsem zato, ker opisuje nebo nad našimi kraji v polpretekli zgodovini. Te zgodbe so se dogajale nad glavami naših staršev in starih staršev. Prav je, da poznamo tudi ta del svoje zgodovine.«

O velikih letalskih zgodbah iz tujine je bilo napisanega ogromno, precej manj pa vemo o dogodkih, ki so se odvijali na našem nebu. Tema ni bila prepovedana, pravi Jandrok, vendar se je o njej desetletja govorilo zelo malo. »Bil je zadnji čas, da smo te zgodbe spravili v knjigo. Sicer bi bile verjetno za vedno pozabljene.«

Ob koncu druge svetovne vojne so čez naše kraje leteli zavezniški bombniki iz južne Italije, ki so napadali cilje na južnem delu tretjega rajha. »Težko si je danes predstavljati rohnenje stotih bombnikov, ko ima vsak štiri motorje z okoli 1.200 konjskimi močmi.« O tem mu je pripovedovala tudi mama.

Ljudje so letala slišali že veliko prej, preden so jih zagledali. Zvok naj bi spominjal na močno brenčanje v čebelnjaku, nato pa so se zaradi rohnenja začela tresti okenska stekla.

Začelo se je s kosom pločevine

Knjiga opisuje tudi usode letal, ki so strmoglavila ali zasilno pristala na našem območju, ter zgodbe o reševanju njihovih posadk. Raziskovanje se je začelo leta 2004, ko je Jandrok registriral svoje letališče v Savinjski dolini in tam našel kos pločevine, za katerega se je pokazalo, da je pripadal letalu. Sledilo je raziskovanje.

V celjskem muzeju so odkrivali stare fotografije in podatke o letalih ter iskali informacije o tem, kaj se je z njimi zgodilo. S pomočjo prijateljev so raziskovanje razširili še v angleške arhive. Počasi so se posamezni koščki začeli sestavljati v zgodbe.

Na letališču so postavili tudi spominsko znamenje in vsako leto 6. novembra ob 15. uri zaznamujejo zasilni pristanek velikega štirimotornega letala. Na srečanja so začeli prihajati domačini in pripovedovati svoje spomine ter zgodbe, ki so jih slišali od starejših. Tako se je z leti nabralo gradivo, ki sta ga Jandrok in Hrastnik nazadnje povezala v knjigo.

Na krajih tragedij tudi spominske table

Avtorja nista želela, da bi zgodbe ostale samo med platnicami. Na krajih, kjer so letala strmoglavila ali zasilno pristala, so tam, kjer jih še ni bilo, postavili spominske table. Knjiga vsebuje tudi QR-kode, s pomočjo katerih lahko bralec poišče natančne lokacije posameznih dogodkov in jih obišče.

Toda obisk takšnega kraja ni samo zgodovinski izlet. »Ko pridete na mesto, kjer je letalo strmoglavilo, se morate zavedati, da so tam umirali letalci, stari med dvajset in petindvajset let. Ko se tega zaveš, je občutek na takšnem mestu zelo čustven.«
Knjiga je bila med bralci dobro sprejeta, zanimanje zanjo pa prihaja tudi iz tujine. Prav zato avtorja načrtujeta tudi prevod v angleški jezik.

Pot do neba se začne z voljo

Po petdesetih letih letenja in 8000 urah v zraku Jandrok še vedno sedi v pilotski kabini in svoje znanje prenaša na druge. Za tiste, ki jih ob pogledu proti nebu zamika, da bi nekoč za krmilo letala sedli tudi sami, pa pravi, da prvi korak ni zapleten. Najbližja možnost je Šaleški aeroklub, v širši okolici pa deluje še več letalskih šol.

Za začetek sta potrebni predvsem dve stvari – volja in uspešno opravljen zdravniški pregled. Vse drugo se je mogoče naučiti.