Naš čas

Gimnazija Velenje letos praznuje častitljivih 60 let delovanja. Šest desetletij znanja, mladosti, ustvarjalnosti, sprememb in številnih generacij, ki so skozi njena vrata odšle naprej v življenje, je pomemben mejnik ne le za šolo, temveč tudi za širše lokalno okolje. Ob jubileju smo se pogovarjali z ravnateljico Gabrijelo Fidler, ki je z gimnazijo povezana tudi osebno – najprej kot dijakinja, kasneje kot psihologinja, danes pa tudi kot ravnateljica.

Če se za trenutek vrneva 60 let nazaj … Kaj menite, kaj bi ustanovitelji šole rekli, če bi danes stopili skozi vrata Gimnazije?

»Ravno ob pripravi zbornika ob 60-letnici sem prebirala intervju z gospodom Bojanom Glavačem, prvim ravnateljem. Takrat je občinski komite Zveze komunistov Velenje – večinoma gospodarstveniki – sprejel odločitev, da mesto potrebuje gimnazijo. Cilj je bil jasen: zagotoviti dobre temelje mladim za nadaljnji študij, saj je gospodarstvo potrebovalo izobražene kadre. Gospoda Glavača so določili za ravnatelja, pogoj pa je bil, da zbere dva oddelka dijakov. Ker v Velenju ni bilo dovolj mladih, je hodil po širši Savinjski in Koroško-mislinjski dolini ter nagovarjal osnovnošolce, naj se vpišejo. Tako se je začelo … Prepričana sem, da bi danes ustanovitelji, če bi stopili v Gimnazijo, rekli: »To je to. Prav smo imeli.«

Kaj pa je danes največji izziv pri delu z mladimi?

»Sama sem bila dijakinja te gimnazije in sem tukaj zaposlena že skoraj 28 let. Nanjo sem tako nekako tudi čustveno navezana in zato lahko spremembe opazujem zelo neposredno. Gimnazija kot institucija v svojem bistvu ostaja enaka – še vedno je usmerjena k splošni maturi in določeni ravni znanja. Mladi pa se spreminjajo. Če omenim primer ˝Gimnazijade˝ – naši dijaki so bili pobudniki tega dogodka. Bili so izjemno samoiniciativni, ustvarjalni, organizirali so številne projekte. Danes opažamo, da mladi potrebujejo več vodenja, mentorstva in spodbude. Ko pa dobijo podporo, znajo stvari izpeljati zelo dobro. Morda jih preveč vodimo in jim zadeve preveč olajšamo.«

Zakaj, menite, je do tega prišlo?

»Verjetno se je spremenil način vzgoje. V mojih časih starši niso hodili v šolo in niso spremljali vsake podrobnosti. Veliko stvari smo morali narediti sami. Danes pa otroke pogosto preveč usmerjamo, jim strežemo in jim olajšamo pot. Podobno kot pri majhnem otroku – če ga naučiš zavezati čevlje, pa mu nato vedno pomagaš, se bo hitro navadil, da tega ne počne sam. Bojim se, da s takim pristopom ustvarjamo generacije, ki so manj samoiniciativne in imajo zato kasneje v življenju več težav.«

Menite, da se je spremenil tudi način poučevanja?

»Da. Čeprav gimnazijski program zaradi mature ostaja precej stabilen, se je pristop vendarle spremenil. V ospredju so danes digitalne in podjetne kompetence, projektno delo ter spodbujanje samostojnega učenja. Učitelj postaja vedno bolj mentor in usmerjevalec. Dijaki imajo danes ogromno informacij na dosegu roke – tudi s pomočjo umetne inteligence – zato je ključno, da jih naučimo, kako te informacije smiselno uporabljati. Digitalizacija pa je lahko tudi past, saj nas lahko umetna inteligenca na neki način tudi poneumlja. Velik prelom se je zgodil v času epidemije, ko smo prešli na pouk na daljavo. Takrat se je pokazalo, da nekateri dijaki izjemno dobro delujejo samostojno, medtem ko so se drugi v takšnem sistemu izgubili. Ta razlika je danes še bolj izrazita.«

Otroci imajo danes na voljo ogromno – od umetne inteligence do številnih dejavnosti in priložnosti, pa vendar strokovnjaki opozarjajo, da so vse bolj osamljeni …

»Po eni strani so otroci danes res osamljeni, po drugi pa izrazito preobremenjeni. Starši jih že zelo zgodaj vključujemo v različne dejavnosti, pa tudi šolski sistem spodbuja zgodnje učenje, na primer tujih jezikov. To samo po sebi ni nič slabega, saj imajo otroci razvite sposobnosti za učenje, a se včasih zdi, da je vsega preprosto preveč in da je zastavljeno preširoko. Če pogledamo že vrtec ali prve razrede osnovne šole, ima skoraj vsak otrok vsaj eno ali dve dodatni dejavnosti. Pravzaprav težko najdemo otroka, ki ne bi bil vključen v nič. Posledično imajo otroci zelo razpršeno pozornost, saj jo delijo med šport, jezike, glasbo in druge aktivnosti. Vsi pa niso enako nadarjeni za vsa ta področja. Pogosto gre tudi za željo staršev, da bi bili njihovi otroci uspešni, da bi bili ponosni na njihove dosežke, kot radi rečemo – naši princi in princeske – in temu primerno jih tudi obravnavamo. To se kaže tudi v vsakdanjih situacijah, na primer pri praznovanju rojstnih dni. Če se spomnimo naših let, so se otroci zbrali in smo se znali zabavati sami. Danes pa imajo pogosto animatorja, ki vodi celoten program. S tem otrokom že zelo zgodaj odvzemamo možnost, da bi razvijali samoiniciativnost, da bi se sami organizirali, igrali in gradili odnose. Namesto tega jim pogosto organiziramo tudi družbo in prijateljstva. Podobno je pri reševanju konfliktov. Če pride do spora med otroki v osnovni šoli, se pogosto vključijo starši in zahtevajo pogovore ter rešitve. A otrokom bi morali dovoliti, da sami preizkusijo, kako se takšne situacije rešujejo. Mladost je čas učenja tudi na tem področju. Zdi se, da smo kot družba naredili že precej korakov v smer prevelike vpletenosti, zato se je danes težko vrniti in pri otrocih ponovno vzpostaviti več samostojnosti.«

Več preberite v tedniku Naš čas.