Naš čas

Mateja Mazgan Senegačnik živi življenje, ki ga poganjajo radovednost, gibanje in raziskovanje. Že vrsto let je aktivna v jamarski reševalni službi, sodelovala pa je tudi pri eni najzahtevnejših jamarskih reševalnih akcij pri nas. Ob številnih dejavnostih ostaja tesno povezana tudi z domačim krajem, kjer se z družino ukvarjajo s turizmom, obiskovalcem pa z velikim navdušenjem predstavljajo lepote domačega okolja. Skupaj s prijateljico ustvarja otroške slikanice o Suzi in Nejku, skozi katere želi otrokom približati naravo, raziskovanje in skrite kotičke Koroške. Ob vsem tem študira in zaključuje že tretji magisterij. V intervjuju nam je zaupala, zakaj jo privlačijo neznani kraji, kaj človek odnese iz globin jam in zakaj danes vse bolj verjame, da najlepših doživetij pogosto ni treba iskati daleč od doma.

Mateja, ko človek posluša vse, kar počnete, se vpraša – od kod ta energija in radovednost?

»Mislim, da je to del mene že od otroštva. Tako sem bila vzgojena in verjetno so nekaj doprinesli tudi geni. Čeprav so bili moji stari starši z velike koroške kmetije, so veliko potovali, kar je bilo za tisti čas precej neobičajno. Očitno je bila želja po odkrivanju sveta tako močna, da so vedno našli način, kako iti na pot. Prav onadva sta nas navadila na potovanja in raziskovanje. Potovali so tudi moji starši, zato so vse te aktivnosti nekako postale del mene. Danes pa to navdušenje prenašam tudi na svoja otroka.«

Vaša zgodba s potovanji se je začela zelo zgodaj. Kako vas je zaznamovala babica?

»Moja babica, ta s kmetije, me je vzela s seboj na prvo malo večje potovanje. To je bilo, ko sem bila še v osnovni šoli, in sicer smo odpotovali na Nizozemsko. Pred tem je ona potovala z dedkom, ker pa je on zbolel, sem ga jaz nadomestila. Tako sva začeli potovati skupaj in ugotovili sva, da sva bili, ne glede na veliko razliko v letih, odlični sopotnici. Skupaj sva potovali kar 17 let. Sprva po Evropi, potem pa tudi že izven. Začeli sva seveda s turističnimi agencijami, ampak kmalu sem to vlogo prevzela jaz. Uživam v tem, da lahko organiziram potovanja.«

Kako danes usklajujete družino, službo, šport in potovanja? In kakšna je zaposlitev, ki vam vse to omogoča, časovno in tudi finančno?

»Sprva sem delala v gospodarstvu, kjer sem zamenjala nekaj služb. Delo mi je sicer omogočalo potovanja, a sem bila pogosto odsotna in veliko po tujini. Sčasoma pa me je vedno bolj privlačilo šolstvo, tudi zaradi moža, ki je zaposlen na tem področju. Opravila sem vse potrebne izpite, zaključila dva magisterija, zdaj pa končujem še tretjega. Danes poučujem na Srednji prometni šoli Maribor, kjer sem zelo zadovoljna, in mislim, da sem našla svoje mesto. Ob tem se doma ukvarjamo tudi s turizmom na Koroškem, oddajamo glampinge in apartmaje. Poletni meseci so pri nas zelo delovni. Veliko potujemo, a hkrati tudi veliko delamo.«

Pri vsem tem očitno sodeluje cela družina?

»Ja, tudi otroka. Zdaj sta že toliko stara, da sama preoblečeta posteljnino, očistita glamping, vse uredita in pripravita za nove goste.«

Ste tudi izjemna jamarka. Kaj vas vleče »tja dol«, v to neznano, morda celo nevarno okolje?

»Privlačilo me je predvsem neznano. V gorah vseeno vidiš, kam greš, v jami pa stopiš v popolno temo in ne veš, kaj te čaka. Prav ta skrivnostnost me je pritegnila. Zato sem se leta 2002 obrnila na danes že pokojnega Rajka Bračiča, znanega Velenjčana in predsednika jamarskega kluba, ki me je peljal skozi Hudo luknjo. Ko sva prišla iz jame, mi je dejal, da sem rojena za jamarko. Od takrat se z jamarstvom aktivno ukvarjam, opravila sem številne izpite in že vrsto let delujem tudi kot jamarska reševalka in bolničarka.«

Več preberite v tedniku Naš čas.