Naš čas

S prihodom Nestla Žganka na Premogovnik Velenje leta 1950 se je začela gradnja sodobnega, svetlega in zračnega mesta za rudarje in njihove družine. Urbanisti in arhitekti so sprva predvideli središče novega naselja v obliki obcestnega mesta. Ob glavni cesti skozi Velenje naj bi zgradili bloke in druge javne stavbe, od tam pa bi se mesto postopoma širilo na vse strani.

Ločeno središče mesta med Pako in cesto Velenje–Šalek

Med letoma 1957 in 1960 je urbanistično zasnovo sodobnega mesta izdelal Janez Trenz v sodelovanju s Francem Šmidom in Cirilom Pogačnikom. Novi načrt je predvideval ločeno središče mesta med reko Pako in cesto Velenje–Šalek. Temeljil je na konceptu »coninga« (zoniranja), ki posamezne funkcije v mestu jasno ločuje. Tako so ceste in reka Paka mesto razdelile na različna območja, namenjena stanovanjem, osnovni in srednji šoli, mestnemu središču, športu in rekreaciji, industriji ter drugim dejavnostim. Ena od značilnosti coninga je tudi favoriziranje cestnega prometa. V primeru Velenja in Cankarjeve ceste je to pomenilo, da so arhitekti s Trenzom na čelu želeli v prostor umestiti ortogonalno mrežo štiripasovnih cest (sistem načrtovanja mest, pri katerem se ulice sekajo pod pravimi koti in tvorijo pravokotne ali kvadratne ulične bloke), železniška proga pa bi potekala pod nivojem cestišča. S takšnim načrtom in videzom novega mestnega središča pa se Žgank nikakor ni mogel strinjati.

Po zgledu nemškega trga

Na enem izmed službenih potovanj v Nemčijo si je skupaj z Dušanom Pipušem ogledal tudi stanovanjsko naselje podjetja Siemens. Oblika naselja z veliko zelenja in smiselno razporeditvijo stavb se jima je zdela zelo primerna za podobo novega mesta Velenje. Še posebej ju je navdušil trg v obliki kvadrata, ki je predstavljal pravo središče naselja ter pomembno zbirališče prebivalcev. Ob ogledih sodobnih mestnih središč po Evropi si je vodstvo premogovnika ustvarilo jasno predstavo o središču novega Velenja, ki pa ni bila skladna z urbanističnimi načrti Janeza Trenza in njegovih sodelavcev. Posebej sporna je bila načrtovana ureditev današnje Cankarjeve ceste kot ene osrednjih mestnih prometnic med Kidričevo in današnjo Rudarsko cesto, namenjene predvsem avtomobilskemu prometu.

Za posodobljeno urbanistično rešitev mestnega središča, ki bi vsebovala umestitev velikega osrednjega trga na mesto ene od načrtovanih osrednjih prometnic, se je Žgank obrnil na avstrijskega »vrtnarskega arhitekta« Paula Filipskega, ki ga je spoznal v Zeltwegu. Filipsky je na povabilo Žganka in Pipuša prišel v Velenje zaradi ureditve Ljudskega parka, danes znanega kot Sončni park. Ob enem izmed obiskov ga je Žgank prosil, naj izdela idejni načrt za novo središče Velenja, v katerem bi predvidel podoben trg, kakršnega je videl v Nemčiji, ter zasnoval mestno središče brez prometa.

Enako nalogo je Žgank zaupal tudi Trenzu. Posodobljen Trenzov načrt je ostal precej podoben prejšnjim rešitvam, medtem ko je bil načrt Filipskega povsem skladen z Žgankovo vizijo. Novo rešitev, ki je predvidela izgradnjo novega velikega osrednjega mestnega trga, s čimer je postala tudi Cankarjeva cesta kot prometnica nesmiselna in so jo zato namenili izključno pešcem, so morali načrtovalci z Janezom Trenzom na čelu vključiti v dopolnjeno celotno urbanistično dokumentacijo, po kateri je bilo središče novega Velenja tudi zgrajeno.

Čas je pokazal, da se Nestl Žgank ni motil, ko je trmasto vztrajal pri svoji viziji mestnega središča in pravilno predvidel naraščanje cestnega prometa, saj je opozarjal, »da bo nekoč ta center poln pločevine, prostora za sprehode, prireditve in druge družabne dejavnosti pa ne bo.«
Literatura:
Poles, Rok: Velenje: sprehod skozi mesto moderne: arhitekturni vodnik. Velenje: Mestna občina, 2013.
Žgank, Nestl: Spomini rdečega kralja. Ljubljana: Karantanija, 1999.
Seher, Anton: Zgodovina Premogovnika Velenje: 2. knjiga. Velenje: Premogovnik, 1998.